Gospodovo darovanje

Čas branja: 7 minut

Gospodovo darovanje: svečnica

Za Jeruzalemsko cerkev je bil datum, izbran za praznik Gospodovega darovanja, sprva 15. februar, 40 dni po Jezusovem rojstvu, ki ga je Vzhod nato praznoval 6. januarja, v skladu z judovsko zakonodajo, ki je določala ta časovni razmik med rojstvo otroka in očiščenje njegove matere.

Ko se je praznik v 6. in 7. stoletju razširil na Zahod, so ga prenesli na 2. februar, ker so Jezusovo rojstvo praznovali 25. decembra.

V Rimu je bila predstavitev združena s spokornim obredom, ki so ga obhajali v nasprotju s poganskimi obredi "lustracije“. Malo po malo je slavje prevzelo pokorno procesijo, ki je postala nekakšno posnemanje Kristusovega darovanja v templju.

Sergij I. (687–701), vzhodnega porekla, je dal grške praznične pesmi prevesti v latinščino, ki so bile sprejete za rimsko procesijo. V 10. stoletju so v Galiji organizirali slovesno blagoslovitev sveč, ki so se uporabljale v tej procesiji; stoletje kasneje dodal še antifonoLumen ad revelationems Simeonovo pesmijo(Nunc dimittis).

Iz homilije svetega Janeza Pavla II

Vatikanska bazilika – torek, 2. februar 1993

Dragi bratje in sestre,ob tem slovesnem obhajanju praznika Jezusovega darovanja v templju lepo pozdravljam vse, ki ste prišli sem.

»Guljen od Duha je torej šel v tempelj« (Lk 2, 27). Besede, ki jih beremo v evangeljskem odlomku današnjega bogoslužja, se nanašajo na Simeona, pobožnega Izraelca, ki je»čakal je na tolažbo Izraela«, to je prihod Mesije. Beseda Razodetja mu je bila zaupana v trenutku Jezusovega darovanja v jeruzalemskem templju, štirideset dni po njegovem rojstvu v Betlehemu.

Evangelist poudarja, kako je bil Sveti Duh nad tem bogaboječim človekom (prim.Lc2, 26), ki mu je naznanil, da»ne bi videl smrti, ne da bi prej videl Gospodovega Mesija« (Lk 2, 26).

Evangelist še posebej poudarja, da je Simeon, ganjen od Duha, šel tistega dne v tempelj.»Starši so tja prinesli dete Jezusa, da se izpolni postava« (Lk 2, 27).

Skupaj s Simeonom predstavlja evangeličansko besedilo tudi prerokinjo Ano in s tem poudarja njeno sodelovanje pri Mesijevem razodetju:»Ko je prišla tisti trenutek, je tudi ona začela hvaliti Boga in je o otroku govorila tistim, ki so čakali odrešenja Jeruzalema« (Lk 2, 38).

Jezusovo darovanje v jeruzalemskem templju je tesno povezano s skrivnostjo Bogojavljenja. Bogojavljenje namreč poudarja navzočnost in delovanje Svetega Duha, ki vodi ljudi, da srečajo in prepoznajo Odrešenika ter nato pričujejo zanj. Na binkoštni dan se bo Sveti Duh spustil nad apostole.

V trenutku predstavitve njegova prisotnost predvideva in pripravlja ta dan. Pričakuje in pripravlja pred 30 leti epifanijo na bregu Jordana in celotno mesijansko poslanstvo Jezus iz Nazareta. Hkrati pa Jezusovo darovanje v templju dramatično izraža modalitete tega odrešitvenega poslanstva.

Simeon ob nagovoru Marije, Jezusove matere, pravi: »Tukaj je zaradi pogube in vstajenja mnogih v Izraelu, znamenje protislovja, da se razkrijejo misli mnogih src”(Lc2, 34-35). Simeon, razsvetljen s Svetim Duhom, vidi v Detetu, ki sta ga Bogu predstavila Marija in Jožef, Tistega, ki je prišel skrbeti za Abrahamove otroke.»Zato je moral biti v vsem podoben svojim bratom, da bi postal usmiljen in zvest veliki duhovnik v stvareh, ki se nanašajo na Boga, da bi opravil spravo za grehe ljudstva« (Heb 2,17).. Toda ali Simeone že vidi vse to? Ali to res vidi tudi prerokinja Ana?

Vse to pa Cerkev najde v njihovem pričevanju. Najde ga v besedah ​​Simeoneja. V njih najde Cerkev tudi duhovno navezo na tisti tempelj, katerega vrata dvigajo svoja pročelja, da lahko vstopi kralj slave (prim.Sal24 (23), 7); On, ki je hkrati tudi znamenje protislovja [...] Amen!

© Copyright 1993 – Knjigarna Vatikanske založbe

Ko so se izpolnili dnevi njunega obrednega očiščevanja, sta po Mojzesovi postavi Marija in Jožef prinesla otroka v Jeruzalem, da bi ga predstavila Gospodu – kot je bilo zapisano v Gospodovi postavi: »Vsak prvorojeni moški bo posvečen. Gospodu« – in darovati v daritev par grlic ali dva mlada goloba, kakor predpisuje postava.

V Jeruzalemu pa je bil mož po imenu Simeon, pravičen in pobožen mož, ki je čakal na Izraelovo tolažbo, in Sveti Duh je bil nad njim ... Ganjen od Duha je šel v tempelj in, medtem ko so njegovi starši nesel otroka Jezusa, da bi storil, kar je zanj predpisala postava, ga je tudi sprejel v naročje in blagoslovil Boga, rekoč: »Zdaj lahko v miru izpustiš svojega služabnika, Gospod, po svoji besedi, tako da so moje oči videle. tvoje odrešenje, ki si ga pripravil pred vsem ljudstvom: luč, da te razodeva poganom in slavo tvojega ljudstva, Izraela« (glej Lk 2,22-40).

Ponudba

Po Mojzesovem zakonu je bil prvorojeni moški Gospodova last in je bil namenjen za službo v templju. Ko so pozneje Levijevi potomci, leviti, prevzeli službo v templju, je ta predpis prenehal veljati, toda prvorojenca je bilo treba odkupiti z denarno daritvijo za vzdrževanje duhovnika.

Srečanje s Simeonejem

»Ganjen od Duha je šel v tempelj.« Podrobnost, ki jo je treba poudariti, je, da Simeon deluje po navdihu Svetega Duha in to pojasnjuje »priznanje« Jezusa kot Pričakovanega, luči ljudstva. Luč, pred katero se bomo morali postaviti: “Resnična luč je prišla na svet, ki razsvetljuje vsakega človeka ... vendar je svet ni spoznal« (Jn 1,9-10).

Meč bo prebodel dušo

Simeon blagoslovi oba starša, vendar so besede namenjene samo materi. Otrok bo znamenje protislovja: Jezus je luč sveta, a bo zavržen; Jezusa bodo občudovali in ljubili, a bo križan, poražen; umre in ponovno vstane. Pot protislovja, ki bo zaznamovala srce Matere.

Srečanje z Anno

V tempelj pride tudi prerokinja Ana. Iz podrobnosti evangelista je razvidno, da je tudi ona božja žena, zelo stara, ovdovela. Ker je »prerokinja«, ji omogoča, da vidi tisto, kar drugi težko vidijo: Božjo navzočnost, zna preseči videz in vidi v Detetu Pričakovanega med ljudmi.

Začudenje

Povprečna starost v času Jezusa je bila približno 40 let. Za Simeona in Ano pravijo, da sta bila »stara«. Običajno starejši živijo od spominov, od nostalgije po preteklih časih, mladi pa od upanja in gledanja naprej. V tem primeru se znajdemo pred dvema starcema, ki se veselita pred Otrokom, čakata in se čudita. Pojejo o veselju in upanju. Podrobnosti, ki jasno povedo, kako mladi so po srcu, ker je to srce, v katerem živi Bog in njegove obljube: in Bog ne razočara.

Preroki

V to »vizijo« smo vključeni tudi mi. Kajti tisti, ki pristanejo živeti po evangeliju, so in bodo znamenje protislovja. Zavzeti položaj pred Gospodom Jezusom, Lučjo ljudstva, zahteva pogum, še bolj pa zahteva, da smo najprej »od Boga«, kot sta Simeon in Ana.

Prosi tudi za zavest, da ni vedno vse jasno, kot pri Jožefu in Mariji, ki »so bili začudeni« tega, kar je bilo povedano, in kasneje vemo, da je Marija ob tej utrujenosti »varovala in premišljevala«.

vir © Vatikanske novice – Dicasterium pro Communicatione

Pomagajte nam pomagati!

Z vašo majhno donacijo prinašamo nasmeh mladim bolnikom z rakom

---