Čas branja: 3 minute

Leggi e ascolta la poesia “tienimi quel posto Dio mio”

Kazalo vsebine

Najdražji prijatelji tam poezija nocoj, zelo sladko, govori o zaupnem odnosu z Bog v kateri ga avtor prosi, naj mu podeli mesto v večnosti.

Tudi če bi bilo to zadnje mesto, vendar biti tam v večnosti, ne zaradi zaslug, ampak zaradi ljubezni, ki jo je dal, in zaradi neizmerne božje milosti.

Preberi z mano

Drži ta sedež zame, moj bog - Eric Pearlman*

Reši me zadnje mesto, Bog.

Kar ne pritegne preveč pozornosti,
na dnu tabele,
bližje natakarjem kot slavljencem.

Ker ne znam biti s pomembnimi ljudmi.
Ne vem, kako zmagati.
Nisem se sposoben zabavati kot drugi.

Reši me zadnje mesto, Bog.
Kar nihče ne vpraša.

Spodaj v zadnjem delu razmajanega avtobusa
ki prevaža potnike usmiljenja
vsak dan od greha do odpuščanja.

Reši me zadnje mesto, Bog.
Tisti na koncu vrstice.

Počakal bom na vrsto
in ne bom protestiral, če bo kakšen nasilnež
minilo me bo.

Reši me zadnje mesto, Bog.
Zame bo popolno
ker ga boš izbral.

Udobno mi bo
in ne bo se mi treba sramovati vseh svojih napak.
To bo moje mesto.

To bo kraj za ljudi, kot sem jaz.
Od tistih, ki pridejo zadnji,
in skoraj vedno pozno,
ampak pridejo,
svet je padel.
Drži ta sedež zame, moj bog.

Cosa ne pensate? A me, è piaciuta tantissimo; in queste parole ho ritrovato quello che ogni sera, prima di dormire, chiedo a Dio. Di donarmi, per Sua misericordia, un posticino nell’Eternità, per poter godere della presenza del mio meraviglioso angelo.

Buonanotte

Poslušajmo skupaj

Pravljice za lahko noč

Pridrži mi ta sedež, moj bog

00:00 / 1:47

*Eric Pearlman nasce a Budapest il 22 aprile 1955 da padre tedesco e madre italiana.

Zaradi sovjetske represije leta 1955 je družina Pearlman s skupino beguncev pobegnila najprej na Dunaj, nato v Benetke in nazadnje v Torino.

V piemontski prestolnici Pearlmanovi najdejo določeno stabilnost. Eric začne svoje kulturno izobraževanje že zelo mlad, vendar nikoli ne bo vpisan v javne ali zasebne šole.

Za njegovo izobrazbo skrbi mati sama, ki sina spremlja v knjižnico, gledališče in kino. Pri 16 letih se je Eric preselil v Monako k starim staršem po očetovi strani. Obiskuje fakulteto, a se nikoli ne vpiše. V Monaku je preživel leta, polna kulturnih dražljajev.

Leta 1975 je doživel globoko eksistencialno krizo. Vrne se k staršem v Torino in se nato pridruži skupini Romov.

O "ciganskih" letih je malo novic in sam Pearlman o tem nikoli ni želel govoriti. Leta 1980 se je vrnil v Monako in v antologijo zbral nekaj pesmi, ki niso našle poti do objave.