Tempo di lettura: 22 minuti

Preberite in poslušajte molitev "Magnificat"

italijanščina

Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se veseli v Bogu, mojem rešitelju,

ker je gledal na ponižnost svojega služabnika.
Odslej me bodo blaženega imenovali vsi rodovi.

Vsemogočni je zame naredil velike stvari
in Santo mu je ime:

iz roda v rod njegovo usmiljenje
polaga na tiste, ki se ga bojijo.

Pojasnil je moč svoje roke,
razkropil je prevzetne v mislih njihovih src;

mogočneže je strmoglavil s prestolov,
povzdignil je ponižne;

lačne je napolnil z dobrotami,
poslal bogate stran praznih rok.

Pomagal je svojemu služabniku Izraelu,
spominjajoč se njegovega usmiljenja,

kot je obljubil našim očetom,
Abrahamu in njegovim potomcem za vedno.

Slava Očetu in Sinu
in k Svetemu Duhu.

Kakor je bilo na začetku, tako zdaj in vedno
za vekomaj.

Amen.

latinščina

Magnificat 
Anima mea Dominum,
et exsultávit spíritus meus


v Deo salvatore meo,
quia respéxit humilitátem ancíllæ suæ.


Ecce enim ex hoc beátam me dicent
vse generacije,


quia fecit mihi magna, qui potens est,
et sanctum nomen eius,


et misericórdia eius in progénies et potomci
timentibus eum.

Fecit poténtiam v njegovi podružnici,
dispérsit superbos mente cordis sui;


depósuit poténtes de sede
et exaltávit humiles;


esuriéntes implévit bonis
et dívites dimísit inánes.

Suscépit Israel puerum suum,
recordátus misericórdiæ,


sicut locútus est ad patres nostras,
Abraham et sémini eius in sæcula.

Glória Patri, et Fílio
et Spiritui Sancto.


Sicut erat načeloma, et nunc et semper,
et in sǽcula sæculórum.

Amen.

magnificat
Marija obišče Elizabeto

Komentar k Magnificatu

In questa meditazione saliamo con Maria “verso la montagna” ed entriamo nella casa di Elisabetta.

Božja Mati nam bo spregovorila iz prve roke s svojo hvalnico, ki je Magnificat.

Danes se vsa Cerkev združuje okoli Petrovega naslednika, ko praznuje svojo 50. obletnico duhovništva in spev Device Marije je molitev, ki v takih okoliščinah najbolj spontano privre iz srca. Meditacija o tem je naš mali način sodelovanja v tem dogodku tudi v tem trenutku.
Per comprendere il posto e lo scopo che il cantico della Vergine ha nel vangelo di Luca, è necessario premettere qualche cenno sui cantici evangelici in genere.

Napevi, raztreseni v evangelijih otroštva - Benedictus, Magnificat, Nunc dimittis - imajo funkcijo poetične razlage duhovnega pomena pripovedovanih dogodkov - Oznanjenje, Obiskovanje, Božič - ter jim dajejo obliko izpovedi vere in hvalnice.


Kot taki so sestavni del zgodovinske pripovedi.

Niso interludiji ali ločeni odlomki, saj je vsak zgodovinski dogodek sestavljen iz dveh elementov: dejstva in pomena dejstva.

I cantici inseriscono già la liturgia nella storia. “La liturgia cristiana – è stato scritto – ha i suoi inizi negli inni della storia dell’infanzia”.

Z drugimi besedami, v teh pesmih imamo zametek božične liturgije.

Zavedajo se bistvenega elementa liturgije, ki naj bo praznično in verno obhajanje dogodka odrešenja.
Molti problemi rimangono insoluti circa questi cantici, secondo gli studiosi: gli autori reali, le fonti, la struttura interna…

Noi possiamo prescindere, fortunatamente, da tutti questi problemi critici e lasciare che essi continuino a essere studiati con frutto da quelli che si occupano di questo genere di problemi.

Non dobbiamo attendere che siano risolti tutti questi punti oscuri, per poterci già edificare con questi cantici.

Ne zato, ker ti problemi niso pomembni, ampak zato, ker obstaja gotovost, ki relativizira vse te negotovosti: Luka je sprejel te pesmi v svojem evangeliju in Cerkev je sprejela Lukov evangelij v svoj kanon.
Te pesmi so »Božja beseda«, navdihnjena s Svetim Duhom.

Magnifikat je Marijin, ker ji ga je »pripisal« Sveti Duh in je zaradi tega bolj »njen«, kot če bi ga napisala lastnoročno!

Infatti a noi non interessa tanto sapere se il Magnificat l’ha composto Maria, quanto sapere se l’ha composto per ispirazione dello Spirito Santo.

Tudi če bi bili zelo prepričani, da jo je sestavila neposredno Marija, nas ne bi zanimala zaradi tega, ampak zato, ker v njej govori Sveti Duh.


Marijina pesem vsebuje nov pogled na Boga in svet; v prvem delu, ki obsega vrstice 46-50, se Marijin pogled obrne k Bogu; v drugem delu, ki zajema preostale verze, se njegov pogled obrne v svet in zgodovino.


Nov pogled na Boga


Il primo movimento del Magnificat è verso Dio; Dio ha il primato assoluto su tutto.

Maria non si attarda a rispondere al saluto di Elisabetta; non entra in dialogo con gli uomini, ma con Dio. Ella raccoglie la sua anima e la inabissa nell’infinito che è Dio.

Nel Magnificat è stata “fissata” per sempre un’esperienza di Dio senza precedenti e senza paragoni nella storia. È l’esempio più sublime del linguaggio cosiddetto numinoso.

Ugotovljeno je bilo, da pojav božanske resničnosti na obzorju bitja običajno povzroči dva nasprotujoča si občutka: enega strahu in enega ljubezni. Bog se predstavlja kot »ogromna in fascinantna skrivnost«, grozen zaradi svoje veličine, fascinanten zaradi svoje dobrote.

Ko je v Avguštinovo dušo prvič zasijala božja luč, priznava, da je »trepetal od ljubezni in groze« in da ga je tudi kasnejši stik z Bogom hkrati »trepetal in gorel«.
Nekaj ​​podobnega najdemo v Marijinem spevu, izraženega na svetopisemski način, skozi naslove.

Dio è visto come “Adonai” (che dice molto di più del nostro “Signore” con cui viene tradotto), come “Dio”, come “Potente” e soprattutto come Qadosh, “Santo”: Santo è il suo nome!

Nello stesso tempo, però, questo Dio santo e potente, è visto, con infinita fiducia, come “mio Salvatore”, come realtà benevola, amabile, come “proprio” Dio, come un Dio per la creatura.

Ma è soprattutto l’insistenza di Maria sulla misericordia che mette in luce questo aspetto benevolo e “affascinante” della realtà divina.

»Njegovo usmiljenje sega iz roda v rod«: te besede nakazujejo idejo o veličastni reki, ki teče iz Božjega srca in teče skozi vso človeško zgodovino.

Zdaj je ta reka "zastala" in se znova zažene na višji ravni.

»Spomnil se je svojega usmiljenja«: izpolnila se je obljuba Abrahamu in očetom.
Spoznanje Boga povzroči z reakcijo in kontrastom novo zaznavo oziroma spoznanje samega sebe in svojega bitja, ki je tisto pravo.

L’io non si coglie che di fronte a Dio, “coram Deo. In presenza di Dio, la creatura, dunque, conosce finalmente se stessa nella verità.

E così vediamo che avviene anche nel Magnificat.

Maria si sente “guardata” da Dio, entra ella stessa in quello sguardo, si vede come la vede Dio.

In kako se vidi v tej božanski luči? Kot »majhen« (»ponižnost« tu pomeni pravo majhnost in nizkotnost, ne vrline ponižnosti!) in kot »služabnik«.

Si percepisce come un piccolo nulla che Dio si è degnato di guardare. Maria non attribuisce l’elezione divina alla sua virtù dell’umiltà, ma al favore divino, alla grazia.

Misliti drugače (kot so to počeli nekateri znani avtorji) pomeni takoj uničiti Marijino ponižnost. Ponižnost ima zelo poseben status: je za tiste, ki ne verjamejo, da jo imajo; tisti, ki mislijo, da imajo, tega nimajo.
Da questo riconoscimento di Dio, di sé e della verità, si sprigiona la gioia e l’esultanza: “Il mio spirito esulta…”.

Gioia prorompente della verità, gioia per l’agire divino, gioia della lode pura e gratuita.

Marija poveličuje Boga zase, tudi če ga poveličuje zaradi tega, kar je storil v njej, torej izhajajoč iz lastne izkušnje, kot vse velike molitve v Svetem pismu. Marijino veselje je eshatološko veselje dokončnega Božjega delovanja in je stvarstveno veselje občutka, da se kot ustvarjena stvar, ki jo ljubi Stvarnik, v službi Svetega, ljubezni, lepote, večnosti.

È la pienezza della gioia.

Sveti Bonaventura, ki je neposredno izkusil preobrazbene učinke Božjega obiska duše, govori o prihodu Svetega Duha v Marijo v trenutku oznanjenja kot o ognju, ki jo vso razplamti.
Sopravvenne in lei – scrive – lo Spirito Santo come fuoco divino che infiammò la sua mente e santificò la sua carne conferendole una perfettissima purità […].

Oh, se tu fossi capace di sentire, in qualche misura, quale e quanto grande fu l’incendio disceso dal cielo, quale refrigerio recato […].

Ko bi slišal veselo pesem Device!
Tudi najzahtevnejša in najstrožja znanstvena eksegeza se zaveda, da se tu soočamo z besedami, ki jih ni mogoče razumeti z običajnimi sredstvi filološke analize, in priznava: »Kdor bere te vrstice, je poklican, da deli veselje; tem besedilom je dorasla samo somaševalska skupnost vernikov v Kristusa in njegovih vernikov«.

To je govor "v Duhu", ki ga ni mogoče razumeti razen v Duhu.


Nov pogled na svet


Magnificat je sestavljen iz dveh delov.

Pri prehodu iz prvega v drugi del se ne spremenijo niti izrazna sredstva niti ton; s tega vidika je pesem neprekinjen tok, ki nima cezur; nadaljuje niz glagolov v pretekliku, ki pripovedujejo o tem, kaj je Bog storil, oziroma je »začel delati«.

Quello che cambia è solo l’ambito dell’agire di Dio: dalle cose che ha fatto “in lei”, si passa a osservare le cose che ha fatto nel mondo e nella storia.

Si considerano gli effetti del definitivo manifestarsi di Dio, i suoi riflessi sull’umanità e sulla storia.

Tu opazimo drugo značilnost evangeljske modrosti, ki je v združevanju veselja ob stiku z Bogom s treznim gledanjem na svet, v usklajevanju največje zagnanosti in zapuščenosti Bogu z največjim kritičnim realizmom do zgodovine in ljudi.


Con una serie di potenti verbi all’aoristo, Maria descrive, a partire dal versetto 51, un rovesciamento e un radicale mutamento delle parti tra gli uomini: “Ha rovesciato – ha innalzato; ha ricolmato – ha rimandato a mani vuote”.

Una svolta improvvisa e irreversibile, perché opera di Dio che non cambia e non torna indietro, come invece fanno gli uomini nelle loro cose.

V tej spremembi nastaneta dve kategoriji ljudi: na eni strani kategorija ponosnih-močnih-bogatih, na drugi kategorija ponižnih-lačnih.
È importante che noi comprendiamo in che consiste un tale rovesciamento e dove si produce, perché diversamente c’è il rischio di fraintendere tutto il cantico e con esso le beatitudini evangeliche che sono qui anticipate quasi con le stesse parole.

Guardiamo alla storia: che cosa è accaduto, di fatto, quando ha preso a realizzarsi l’avvenimento cantato da Maria? C’è forse stata una rivoluzione sociale ed esterna, per cui i ricchi sono, di colpo, impoveriti e gli affamati sono stati saziati di cibo? C’è stata forse una più giusta distribuzione dei beni tra le classi? No.

Forse che i potenti sono stati rovesciati materialmente dai troni e gli umili innalzati? No;

Heroda so še naprej imenovali »Veliki«, Marija in Jožef pa sta morala zaradi njega zbežati v Egipt.
Se dunque quello che ci si aspettava era un cambiamento sociale e visibile, c’è stata una smentita totale da parte della storia.

Kje se je torej zgodil ta preobrat? (Ker se je zgodilo!).

È accaduto nella fede! Si è manifestato il regno di Dio e questa cosa ha provocato una silenziosa, ma radicale rivoluzione.

Come se si fosse scoperto un bene che, di colpo, ha svalutato la moneta corrente.

Bogataš je videti kot človek, ki je prihranil veliko vsoto denarja, a je ponoči prišlo do stoodstotne devalvacije in je zjutraj vstal kot bedni revež.

I poveri e gli affamati, al contrario, sono avvantaggiati, perché sono più pronti ad accogliere la nuova realtà, non temono il cambiamento; hanno il cuore pronto.

Preobrat, ki ga poje Marija, je istega tipa – rekel sem – kot tisti, ki ga je oznanjal Jezus z blagri in s priliko o bogatašu.
Maria parla di ricchezza e povertà a partire da Dio; ancora una volta, parla “coram Deo”, prende come misura Dio, non l’uomo. Stabilisce il criterio “definitivo”, escatologico.

Dire dunque che si tratta di un rovesciamento avvenuto “nella fede”, non significa dire che esso è meno reale e radicale, meno serio, ma che lo è infinitamente di più.

To ni risba, ki jo ustvari val na morskem pesku, ki jo naslednji val izbriše.

Opravka imamo z večnim bogastvom in prav tako večno revščino.


Magnifikat na ustju Cerkve


Sant’Ireneo, commentando l’Annunciazione, dice che “Maria, piena di esultanza, gridò profeticamente in nome della Chiesa: “L’anima mia magnifica il Signore” .

Maria è come la voce solista che intona per prima un’aria che deve essere poi ripetuta dal coro. È questa una pacifica convinzione della Tradizione. Anche Origene la fa sua: “È per costoro (cioè per quelli che credono) che Maria magnifica il Signore”15.

Tudi on govori o »Marijini prerokbi« glede Magnificata16.

To pomeni izraz »Marijina podoba Cerkve« (typus Ecclesiae), ki so ga uporabljali očetje in sprejel drugi vatikanski koncil (prim. LG 63).

Dire che Maria è “figura della Chiesa” significa dire che ne è la personificazione, la rappresentazione in forma sensibile di una realtà spirituale; significa dire che è modello della Chiesa.

Je lik Cerkve tudi v tem smislu, da je v njeni osebi uresničena ideja Cerkve, od začetka in popolno; da sestavlja pod glavo, ki je Kristus, glavni člen in prvina.
Ma cosa vuol dire qui “Chiesa” e al posto di quale Chiesa Ireneo dice che Maria intona il Magnificat? Non al posto della Chiesa nominale, ma della Chiesa reale, cioè non della Chiesa in astratto, ma della Chiesa concreta, delle persone e delle anime che compongono la Chiesa.

Magnificat ni samo recitirati, ampak ga je treba živeti, vsakdo od nas narediti svojega; to je »naša« pesem. Ko rečemo: "Moja duša poveličuje Gospoda", je treba to "moje" jemati v neposrednem pomenu, ne poročati.
Sia in ciascuno – scrive sant’Ambrogio – l’anima di Maria per magnificare il Signore, sia in ciascuno lo spirito di Maria per esultare in Dio […].

Kajti če je po mesu samo ena Kristusova mati, po veri vse duše rodijo Kristusa; Pravzaprav vsak sprejme Božjo besedo v sebi.
V luči teh načel skušajmo zdaj Marijino pesem prenesti nase – na Cerkev in na dušo in poglejmo, kaj moramo storiti, da bomo Mariji »podobni« ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.

magnificat
Magnifikat 4

Evangeličanska spreobrnjena šola


Là dove Maria proclama il rovesciamento dei potenti e dei superbi, il Magnificat ricorda alla Chiesa qual è l’annuncio essenziale che deve proclamare al mondo. Le insegna a essere anch’essa “profetica”.

Cerkev živi in ​​uresničuje kantik Device, ko z Marijo ponavlja: »Mogočne je strmoglavil, bogate je poslal praznih rok!«, in ga ponavlja z vero, tako da loči to oznanilo od vseh drugih izjav, ki jih ima tudi pravico, da v zadevah pravičnosti, miru, družbenega reda kot usposobljena razlagalka naravnega prava in varuhinja Kristusove zapovedi bratske ljubezni.
Če sta obe perspektivi različni, pa nista ločeni in brez vzajemnega vpliva.

Nasprotno, oznanilo vere v to, kar je Bog storil v zgodovini odrešenja (kar je perspektiva, v katero je postavljen Magnificat), postane najboljši pokazatelj tega, kaj mora človek storiti v svoji lastni človeški zgodovini in, res, kar ima Cerkev sama nalogo storiti, zaradi ljubezni, ki jo mora imeti tudi do bogatih, glede na njegovo odrešenje.

Magnificat je več kot »spodbuda, da bi močne strmoglavili s prestolov, da bi povzdignili ponižne«, zdravo opozorilo, naslovljeno na bogate in močne, o strašni nevarnosti, ki jim grozi, natanko tako kot v Jezusovih namerah prilika o bogat človek bo .


Quello del Magnificat non è dunque l’unico modo di affrontare il problema, oggi così sentito, di ricchezza e povertà, fame e sazietà; ce ne sono altri anch’essi legittimi che partono dalla storia, e non dalla fede, e ai quali giustamente i cristiani danno il loro appoggio e la Chiesa il suo discernimento.

Toda to evangeljsko pot mora Cerkev vedno oznanjati vsakomur kot svojo posebno nalogo in s katero mora podpirati skupno prizadevanje vseh ljudi dobre volje.

Esso è universalmente valido e sempre attuale.

Če bi po hipotezi (žal, oddaljeni!) obstajal čas in kraj, kjer med ljudmi ni bilo več družbenih krivic in neenakosti, ampak so bili vsi bogati in zadovoljni, to ne pomeni, da bi morala Cerkev tam nehati oznanjati, z Marijo. , da Bog pošilja bogate stran praznih rok.

Pravzaprav bi moral tam to razglasiti s še večjo močjo.

Magnificat je aktualen v bogatih državah, nič manj kot v državah tretjega sveta.
Obstajajo ravnine in vidiki resničnosti, ki jih ni mogoče videti s prostim očesom, temveč le s pomočjo posebne svetlobe: bodisi z infrardečimi žarki bodisi z ultravijoličnimi žarki.

L’immagine ottenuta con questa luce speciale è molto diversa e sorprendente per chi è abituato a vedere quello stesso panorama alla luce naturale.

La Chiesa possiede, grazie alla parola di Dio, un’immagine diversa della realtà del mondo, l’unica definitiva, perché ottenuta con la luce di Dio e perché è quella stessa che ha Dio.

Essa non può occultare tale immagine.

Nasprotno, širiti jo mora, ne da bi se kdaj utrudil, jo mora oznanjati ljudem, ker je od tega odvisna njihova večna usoda.

È l’immagine che alla fine resterà quando sarà passato “lo schema di questo mondo”.

S preprostimi, neposrednimi in preroškimi besedami, kot so Marijine, včasih dajte vedeti, kako se govorijo stvari, o katerih je človek intimno in mirno prepričan.

In to tudi za ceno, da bi bili videti naivni in neskladni s prevladujočim mnenjem in duhom časa.
Apokalipsa nam daje primer tega preroškega, neposrednega in pogumnega jezika, v katerem je božanska resnica postavljena nasproti človeškemu mnenju: »Rečeš [in ta »ti« si lahko ena sama oseba, kot je lahko celotna družba]: “ Bogat sem, obogatel sem; Ničesar ne potrebujem!", a ne veš, da si nesrečen, nesrečen, reven, slep in gol" (Ap 3, 17).


In una celebre favola di Andersen, si parla di un re a cui è stato fatto credere, da lestofanti, che esiste una stoffa meravigliosa che ha la prerogativa di essere invisibile agli sciocchi e inetti e visibile solo ai savi.

Seveda je prvi, ki tega ne vidi, vendar se boji povedati, ker se boji, da bi šel za enega od norcev, in tako vsi njegovi ministri in vsi ljudje.

Kralj paradira po ulicah brez ničesar na sebi, toda vsi se, da se ne bi izdali, pretvarjajo, da občudujejo čudovito obleko, dokler se v množici ne zasliši otroški glasek, ki kriči: "Ampak kralj je gol!" , prekine urok in vsi se končno opogumijo priznati, da ta slavna obleka ne obstaja.


La Chiesa deve essere come la vocina di quel bambino, la quale, a un certo mondo tutto infatuato delle proprie ricchezze e che induce a ritenere pazzo e sciocco chi mostra di non credere in esse, ripete, con le parole dell’Apocalisse: “Tu non sai di essere nudo!”.

Tu vidimo, kako Marija v Magnifikatu resnično »preroško govori za Cerkev«: prva je, izhajajoč od Boga, razkrila veliko revščino bogastva tega sveta.

Samo Magnificat upravičuje naziv »Zvezda evangelizacije«, ki ga je sveti Pavel VI. pripisal Mariji v svojih »Evangelii Nuntiandi«.


Magnificat, klic k spreobrnjenju


Sarebbe fraintendere completamente questa parte del Magnificat che parla dei superbi e degli umili, dei ricchi e degli affamati, se la confinassimo solo nell’ambito delle cose che la Chiesa e il credente devono predicare al mondo.

Tukaj nimamo opravka z nečim, kar je treba samo pridigati, temveč z nečim, kar je treba najprej izvajati. Marija more oznanjati blaženost ponižnih in ubogih, ker je tudi sama med ponižnimi in ubogimi.

Preobrat, ki ga predvideva, se mora najprej zgoditi v srcu tistih, ki ponavljajo Magnificat in z njim molijo. Bog – pravi Marija – je prevzetne prevrnil »v mislih njihovih src«.
Nenadoma se govor popelje od zunaj navznoter, od teoloških razprav, v katerih imajo vsi prav, do misli srca, v katerih se vsi motimo.

L’uomo che vive “per se stesso”, il cui Dio non è il Signore, ma il proprio “io”, è un uomo che si è costruito un trono e vi siede sopra dettando legge agli altri.

Ora Dio – dice Maria – rovescia questi tali dal loro trono; mette a nudo la loro non-verità e ingiustizia.

Obstaja notranji svet, sestavljen iz misli, hotenj, želja in strasti, iz katerega – pravi sveti Jakob – prihajajo vojne in prepiri, krivice in zlorabe, ki so med nami (prim. Jak 4,1) in dokler ne začnemo z zdravljenjem te korenine, v svetu se v resnici nič ne spremeni in če se kaj spremeni, se kmalu zatem ponovi enaka situacija kot prej.


Come ci raggiunge da vicino il cantico di Maria, come ci scruta a fondo e come mette davvero “la scure alla radice”!

Kakšna neumnost in nedoslednost bi bila, če bi vsak dan ob večernicah z Marijo ponavljal, da je Bog »vrgel mogočne s prestolov«, medtem pa sem še naprej hrepenel po oblasti, višjem položaju, človeškem napredovanju, napredovanju v karieri. in bi izgubil mir, če bi bil pozen pri prihodu; če bi vsak dan z Marijo oznanjal, da je Bog »bogate odpustil praznih rok«, medtem pa bi si nenehno želel postati bogat in imeti vedno več stvari in vedno bolj prefinjenih stvari; če bi raje bil praznih rok pred Bogom, kot pa praznih rok pred svetom, prazen božjih dobrin, ne pa prazen dobrin tega sveta.

Kakšna neumnost bi bila zame, če bi z Marijo še naprej ponavljal, da Bog »ozira na ponižne«, da se jim približa, ponosne in v vsem bogate pa drži na distanci, potem pa sem bil eden tistih, ki delajo ravno nasprotno.


Tutti i giorni – ha scritto Lutero commentando il Magnificat – dobbiamo constatare che ognuno si sforza di elevarsi al di sopra di sé, a una posizione d’onore, di potenza, di ricchezza, di dominio, a una vita agiata e a tutto ciò che è grande e superbo.

E ognuno vuole stare con tali persone, corre loro dietro, le serve volentieri, ognuno vuol partecipare alla loro grandezza […].

Nessuno vuole guardare in basso, dove c’è povertà, vituperio, bisogno, afflizione e angoscia, anzi tutti distolgono lo sguardo da una tale condizione.

Vsi bežijo pred tako preizkušenimi ljudmi, se jim izogibajo, jih puščajo pri miru, nihče ne pomisli, da bi jim pomagal, pomagal in naredil, da bi tudi oni postali nekaj: ostati morajo nizki in zaničevani.


Bog – opominja Marija – dela nasprotno od tega: ponosne drži na distanci, ponižne in nizke pa dviguje k sebi; bolj je pripravljen biti z ubogimi in lačnimi, ki ga zasipajo s prošnjami in prošnjami, kot z bogatimi in zadovoljnimi, ki ga ne potrebujejo in ga nič ne prosijo.

Pri tem nas Marija z materinsko sladkostjo spodbuja, naj posnemamo Boga, naj sprejmemo njegovo izbiro.

Uči nas božjih poti Magnificat je res čudovita šola evangeljske modrosti.

Šola nenehnega spreobrnjenja.
Come tutta la Scrittura, esso è uno specchio (cf Gc 1, 23) e sappiamo che dello specchio si possono fare due usi molto diversi.

Lo si può usare rivolto verso l’esterno, verso gli altri, come specchio ustorio, proiettando la luce del sole verso un punto lontano fino a incendiarlo, come fece Archimede con le navi romane, oppure lo si può usare tenendolo rivolto verso di sé, per vedere in esso il proprio volto e correggerne i difetti e le brutture.

Sveti Jakob nas spodbuja, naj ga uporabljamo predvsem na ta drugi način, da se postavimo »v ospredje« pred drugimi.
“La Scrittura – diceva san Gregorio Magno – cresce a forza di essere letta” . Lo stesso avviene del Magnificat, le sue parole sono arricchite, non consunte, dall’uso.

Prima di noi schiere di santi o di semplici credenti hanno pregato con queste parole, ne hanno assaporato la verità, messo in pratica il contenuto.

Za občestvo svetnikov v mističnem telesu se vsa ta ogromna dediščina sedaj drži Magnifikata. Dobro jo je moliti tako, v zboru, z vsemi molivci Cerkve.

Bog ga takole posluša.
Per entrare in questo coro che attraversa i secoli, basta che noi intendiamo ripresentare a Dio i sentimenti e il trasporto di Maria che per prima lo intonò “in nome della Chiesa”, dei dottori che lo commentarono, degli artisti che lo musicarono con fede, dei pii e degli umili di cuore che lo vissero.

Zahvaljujoč tej čudoviti pesmi Marija še naprej poveličuje Gospoda za vse rodove; njen glas kot korifeja podpira in nosi glas Cerkve.
Molilec v psalterju vabi vse, naj se mu pridružijo, rekoč: »Poveličujte Gospoda z menoj« (Ps 34,4).

Maria ripete ai suoi figli le stesse parole. Se posso osare interpretare il suo pensiero, il Santo Padre, nel giorno del suo Giubileo sacerdotale, rivolge a tutti noi lo stesso invito: “Magnificate il Signore con me”.

In mi, Vaša Svetost, obljubljamo, da bomo to storili.

Pridige v papeški hiši od očeta Raniero Cantalamessa


poslušaj

Eugenio Ruberto
Eugenio Ruberto
Magnificat
Loading
/

Svojih 5x1000 donirajte našemu društvu
Vas nič ne stane, pri nas je vredno veliko!
Pomagajte nam pomagati malim bolnikom z rakom
pišete:93118920615

PrejšnjaNaslednja objava

Najnovejši članki

via della Conciliazione
26 Aprile 2024
La Parola del 26 aprile 2024
band musicale
25. april 2024
Il do di petto
Angelo nel cielo
25. april 2024
Il tuo Angelo
Gesù cammina con apostoli
25. april 2024
Beseda z dne 25. aprila 2024
il poster di Eugenio
24. april 2024
Molitev z dne 24. aprila 2024

Prihajajoči dogodki

×