Kakor je bilo na začetku, tako zdaj in vedno za vekomaj.
Amen.
latinščina
Magnificat Anima mea Dominum, et exsultávit spíritus meus
v Deo salvatore meo, quia respéxit humilitátem ancíllæ suæ.
Ecce enim ex hoc beátam me dicent vse generacije,
quia fecit mihi magna, qui potens est, et sanctum nomen eius,
et misericórdia eius in progénies et potomci timentibus eum.
Fecit poténtiam v njegovi podružnici, dispérsit superbos mente cordis sui;
depósuit poténtes de sede et exaltávit humiles;
esuriéntes implévit bonis et dívites dimísit inánes.
Suscépit Israel puerum suum, recordátus misericórdiæ,
sicut locútus est ad patres nostras, Abraham et sémini eius in sæcula.
Glória Patri, et Fílio et Spiritui Sancto.
Sicut erat načeloma, et nunc et semper, et in sǽcula sæculórum.
Amen.
Marija obišče Elizabeto
Komentar k Magnificatu
In questa meditazione saliamo con Maria “verso la montagna” ed entriamo nella casa di Elisabetta.
Mati od Bog govoril nam bo v prvi osebi s svojo hvalnico, ki je Magnificat.
Danes vse Cerkev zbira okrog Petrovega naslednika, ki praznuje 50. obletnico duhovništva, in kantik Device Marije je molitev, ki v takih okoliščinah najbolj spontano privre iz srca. Meditacija o tem je naš mali način sodelovanja pri tej obletnici tudi zdaj. Per comprendere il posto e lo scopo che il cantico della Vergine ha nel vangelo di Luca, è necessario premettere qualche cenno sui cantici evangelici in genere.
Napevi, raztreseni v evangelijih otroštva - Benedictus, Magnificat, Nunc dimittis - imajo funkcijo poetične razlage duhovnega pomena pripovedovanih dogodkov - Oznanjenje, Obiskovanje, Božič - ter jim dajejo obliko izpovedi vere in hvalnice.
Kot taki so sestavni del zgodovinske pripovedi.
Niso interludiji ali ločeni odlomki, saj je vsak zgodovinski dogodek sestavljen iz dveh elementov: dejstva in pomena dejstva.
I cantici inseriscono già la liturgia nella storia. “La liturgia cristiana – è stato scritto – ha i suoi inizi negli inni della storia dell’infanzia”.
Z drugimi besedami, v teh pesmih imamo zametek božične liturgije.
Zavedajo se bistvenega elementa liturgije, ki naj bo praznično in verno obhajanje dogodka odrešenja. Molti problemi rimangono insoluti circa questi cantici, secondo gli studiosi: gli autori reali, le fonti, la struttura interna…
Noi possiamo prescindere, fortunatamente, da tutti questi problemi critici e lasciare che essi continuino a essere studiati con frutto da quelli che si occupano di questo genere di problemi.
Non dobbiamo attendere che siano risolti tutti questi punti oscuri, per poterci già edificare con questi cantici.
Ne zato, ker ti problemi niso pomembni, temveč zato, ker obstaja gotovost, ki relativizira vse te negotovosti: Luka je sprejel te pesmi v svojem evangeliju in Cerkev sprejela Lukov evangelij v svoj kanon. Te pesmi so »beseda Bog”, po navdihu Svetega Duha.
Magnifikat je Marijin, ker ji ga je »pripisal« Sveti Duh in je zaradi tega bolj »njen«, kot če bi ga napisala lastnoročno!
Infatti a noi non interessa tanto sapere se il Magnificat l’ha composto Maria, quanto sapere se l’ha composto per ispirazione dello Spirito Santo.
Tudi če bi bili zelo prepričani, da jo je sestavila neposredno Marija, nas ne bi zanimala zaradi tega, ampak zato, ker v njej govori Sveti Duh.
Marijina pesem vsebuje nov pogled na Bog in o svetu; v prvem delu, ki obsega vrstice 46-50, se Marijin pogled pomika navzgor Bog; v drugem delu, ki zajema preostale verze, pa se njegov pogled usmeri v svet in zgodovino.
Nov pogled na Boga
Prvi stavek Magnificata je verso Bog; Bog ha il primato assoluto su tutto.
Marija ne odlaša z odgovorom na Elizabetin pozdrav; ne spušča v dialoga z moškimi, ampak z Bog. Zbere svojo dušo in jo potopi v neskončno, kar je Bog.
V Magnificatu se je za vedno "fiksirala" izkušnja Bog senza precedenti e senza paragoni nella storia. È l’esempio più sublime del linguaggio cosiddetto numinoso.
Opazili so, da pojav božanske resničnosti na obzorju nekega bitja običajno povzroči dva nasprotujoča si občutka: enega strahu in enega ljubezen. Bog predstavlja se kot "ogromna in fascinantna skrivnost", ogromna v svoji veličini, fascinantna v svoji dobroti.
Ko je svetloba Bog, ki je prvič zasijalo v Avguštinovi duši, priznava, da je »trepetal s ljubezen in terorja« in ki tudi kasneje kontaktirajo z Bog zaradi tega se je "tresel in gorel" hkrati. Nekaj podobnega najdemo v Marijinem spevu, izraženega na svetopisemski način, skozi naslove.
Bog se vidi kot "Adonai" (ki pove veliko več kot naš "Gospod", s katerim je preveden), kot "Bog”, come “Potente” e soprattutto come Qadosh, “Santo”: Santo è il suo nome!
Hkrati pa to Bog svetega in močnega, z neskončnim zaupanjem ga vidijo kot »mojega Odrešenika«, kot dobrohotno, ljubečo resničnost, kot »svojega« Bog, kot Bog per la creatura.
Ma è soprattutto l’insistenza di Maria sulla misericordia che mette in luce questo aspetto benevolo e “affascinante” della realtà divina.
"Njegovo usmiljenje sega iz roda v rod": te besede nakazujejo idejo o veličastni reki, ki teče iz srca Bog in poteka skozi vso človeško zgodovino.
Zdaj je ta reka "zastala" in se znova zažene na višji ravni.
»Spomnil se je svojega usmiljenja«: izpolnila se je obljuba Abrahamu in očetom. Znanje o Bog povzroči z reakcijo in kontrastom novo zaznavo oziroma spoznanje sebe in svojega bitja, ki je tisto pravo.
Jaz se lahko zgrabi samo pred seboj Bog, “coram Deo. V prisotnosti Bog, la creatura, dunque, conosce finalmente se stessa nella verità.
E così vediamo che avviene anche nel Magnificat.
Mary se počuti "gledano". Bog, sama vstopi v ta pogled, vidi se tako, kot jo vidi Bog.
In kako se vidi v tej božanski luči? Kot »majhen« (»ponižnost« tu pomeni pravo majhnost in nizkotnost, ne vrline ponižnosti!) in kot »služabnik«.
Zdi se kot malo nič Bog si è degnato di guardare. Maria non attribuisce l’elezione divina alla sua virtù dell’umiltà, ma al favore divino, alla grazia.
Misliti drugače (kot so to počeli nekateri znani avtorji) pomeni takoj uničiti Marijino ponižnost. Ponižnost ima zelo poseben status: je za tiste, ki ne verjamejo, da jo imajo; tisti, ki mislijo, da imajo, tega nimajo. Iz tega priznanja Bog, di sé e della verità, si sprigiona la gioia e l’esultanza: “Il mio spirito esulta…”.
Gioia prorompente della verità, gioia per l’agire divino, gioia della lode pura e gratuita.
Veličastna Marija Bog zase, tudi če ga poveličuje zaradi tega, kar je storil v njej, se pravi, izhajajoč iz lastne izkušnje, kot to počnejo vse velike molitve v Svetem pismu. Marijino slavje je slavje eshatološko za dokončno ukrepanje Bog in to je stvarstveno veselje, ko se počutiš kot bitje, ki ga ljubi Stvarnik, v službi svetnika,ljubezen, lepote, večnosti.
È la pienezza della gioia.
Bonaventure, ki je neposredno izkusil preobrazbene učinke obiska sv Bog duši govori o prihodu Svetega Duha v Marijo, v trenutku oznanjenja, kot o ognju, ki jo v celoti razplamti. Sopravvenne in lei – scrive – lo Spirito Santo come fuoco divino che infiammò la sua mente e santificò la sua carne conferendole una perfettissima purità […].
Oh, se tu fossi capace di sentire, in qualche misura, quale e quanto grande fu l’incendio disceso dal cielo, quale refrigerio recato […].
Ko bi slišal veselo pesem Device! Tudi najzahtevnejša in najstrožja znanstvena eksegeza se zaveda, da se tu soočamo z besedami, ki jih ni mogoče razumeti z običajnimi sredstvi filološke analize, in priznava: »Kdorkoli bere te vrstice, je poklican k udeležbi v veselju; samo somaševalo občestvo vernikov v Kristus in njegovih zvestih je do teh besedil” .
To je govor "v Duhu", ki ga ni mogoče razumeti razen v Duhu.
Nov pogled na svet
Magnificat je sestavljen iz dveh delov.
Pri prehodu iz prvega v drugi del se ne spremenijo niti izrazna sredstva niti ton; s tega vidika je pesem neprekinjen tok, ki ne podaja cezur; nadaljuje niz glagolov v preteklosti, ki pripovedujejo kaj Bog je naredil, oziroma je »začel delati«.
Spremeni se le obseg delovanja Bog: dalle cose che ha fatto “in lei”, si passa a osservare le cose che ha fatto nel mondo e nella storia.
Upoštevamo učinke dokončne manifestacije Bog, i suoi riflessi sull’umanità e sulla storia.
Tu opazimo drugo značilnost evangeljske modrosti, ki je sestavljena iz združevanja omame stika z Bog treznost v pogledu na svet, v usklajevanju največjega prenašanja in zapuščenosti drug drugemu Bog do največjega kritičnega realizma do zgodovine in ljudi.
Con una serie di potenti verbi all’aoristo, Maria descrive, a partire dal versetto 51, un rovesciamento e un radicale mutamento delle parti tra gli uomini: “Ha rovesciato – ha innalzato; ha ricolmato – ha rimandato a mani vuote”.
Nenadna nepovratna prelomnica, saj je delo Bog che non cambia e non torna indietro, come invece fanno gli uomini nelle loro cose.
V tej spremembi nastaneta dve kategoriji ljudi: na eni strani kategorija ponosnih-močnih-bogatih, na drugi kategorija ponižnih-lačnih. È importante che noi comprendiamo in che consiste un tale rovesciamento e dove si produce, perché diversamente c’è il rischio di fraintendere tutto il cantico e con esso le beatitudini evangeliche che sono qui anticipate quasi con le stesse parole.
Guardiamo alla storia: che cosa è accaduto, di fatto, quando ha preso a realizzarsi l’avvenimento cantato da Maria? C’è forse stata una rivoluzione sociale ed esterna, per cui i ricchi sono, di colpo, impoveriti e gli affamati sono stati saziati di cibo? C’è stata forse una più giusta distribuzione dei beni tra le classi? No.
Forse che i potenti sono stati rovesciati materialmente dai troni e gli umili innalzati? No;
Heroda so še naprej imenovali »Veliki«, Marija in Jožef pa sta morala zaradi njega zbežati v Egipt. Se dunque quello che ci si aspettava era un cambiamento sociale e visibile, c’è stata una smentita totale da parte della storia.
Kje se je torej zgodil ta preobrat? (Ker se je zgodilo!).
Zgodilo se je v veri! Kraljestvo se je pokazalo Bog e questa cosa ha provocato una silenziosa, ma radicale rivoluzione.
Come se si fosse scoperto un bene che, di colpo, ha svalutato la moneta corrente.
Bogataš je videti kot človek, ki je prihranil veliko vsoto denarja, a je ponoči prišlo do stoodstotne devalvacije in je zjutraj vstal kot bedni revež.
I poveri e gli affamati, al contrario, sono avvantaggiati, perché sono più pronti ad accogliere la nuova realtà, non temono il cambiamento; hanno il cuore pronto.
Preobrat, ki ga poje Maria, je istega tipa – rekel sem – kot tisti, ki ga oznanja Jezus z blagri in s priliko o bogatašu. Maria govori o bogastvu in revščini, začenši z Bog; spet govorite "coram Deo", vzemite kot merilo Bog, ne moški. Vzpostavi "dokončno" merilo, eshatološko.
Dire dunque che si tratta di un rovesciamento avvenuto “nella fede”, non significa dire che esso è meno reale e radicale, meno serio, ma che lo è infinitamente di più.
To ni risba, ki jo ustvari val na morskem pesku, ki jo naslednji val izbriše.
Opravka imamo z večnim bogastvom in prav tako večno revščino.
Magnifikat na ustju Cerkve
Sveti Irenej ob komentiranju oznanjenja pravi, da je »Marija, polna veselja, preroško zavpila v imenu Cerkev: “L’anima mia magnifica il Signore” .
Maria è come la voce solista che intona per prima un’aria che deve essere poi ripetuta dal coro. È questa una pacifica convinzione della Tradizione. Anche Origene la fa sua: “È per costoro (cioè per quelli che credono) che Maria magnifica il Signore”15.
Tudi on govori o »Marijini prerokbi« glede Magnificata16.
To pomeni izraz »Maria figura della Cerkev” (typus Ecclesiae), ki so ga uporabljali očetje in sprejel drugi vatikanski koncil (prim. LG 63).
Reči, da je Marija »figura Cerkev” pomeni reči, da je njena personifikacija, predstavitev v občutljivi obliki duhovne realnosti; pomeni reči, da je model Cerkev.
Ona je figura Cerkev tudi v smislu, da v njegovi osebi ideja o Cerkev; da ona sestavlja iz tega, pod glavo, ki je Kristus, glavni člen in prvi plodovi. Toda kaj to pomeni tukaj?Cerkev” in namesto katerega Cerkev Irenej pravi, da Marija intonira Magnificat? Ne namesto Cerkev nominalno, vendar od Cerkev resnična, torej ne od Cerkev abstraktno, ampak od Cerkev beton, ljudi in duš, ki sestavljajo Cerkev.
Magnificat ni samo recitirati, ampak ga je treba živeti, vsakdo od nas narediti svojega; to je »naša« pesem. Ko rečemo: "Moja duša poveličuje Gospoda", je treba to "moje" jemati v neposrednem pomenu, ne poročati. Oba v vsakem – piše sveti Ambrož – Marijina duša, da poveličuje Gospoda, in v vsakem Marijin duh, da se ga veseli. Bog […].
Kajti če je po mesu samo ena mati Kristus, po veri rodijo vse duše Kristus; Pravzaprav vsak v sebi pozdravlja Besedo Bog . V luči teh načel jih zdaj poskusimo uporabiti pri nas – pri Cerkev in duši – Marijin spev in poglejmo, kaj moramo narediti, da bomo Mariji »podobni« ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih.
Magnifikat 5
Evangeličanska spreobrnjena šola
Kjer Marija oznanja strmoglavljenje močnih in ponosnih, Magnificat spominja na Cerkev qual è l’annuncio essenziale che deve proclamare al mondo. Le insegna a essere anch’essa “profetica”.
La Cerkev živi in udejanja kantik Device, ko ponavlja z Marijo: "Mogočne je strmoglavil, bogate je poslal praznih rok!", in to ponavlja z vero, tako da to oznanilo razlikuje od vseh drugih izjav, ki jih je ima tudi pravico narediti, v zadevi pravičnost, miru, družbenega reda, kot usposobljen razlagalec naravnega prava in varuh zapovedi Kristus odljubezen bratski. Če sta obe perspektivi različni, pa nista ločeni in brez vzajemnega vpliva.
Nasprotno, oznanilo vere česa Bog naredil v zgodovini odrešenja (kar je perspektiva, v katero je postavljen Magnificat), postane najboljši pokazatelj, kaj mora človek storiti v svoji lastni človeški zgodovini in pravzaprav, kaj Cerkev sama ima nalogo, da dela, zaradi dobrodelnosti, ki jo mora imeti tudi za bogate, glede na njegovo odrešenje.
Magnificat je več kot »spodbuda za strmoglavljenje mogočnih s prestolov, da bi povzdignili nizke«, rešilno opozorilo, naslovljeno na bogate in močne, o ogromni nevarnosti, v katero se soočajo, točno tako, kot bo, v namerah Jezus, prispodoba o bogatašu.
Magnificat torej ni edini način za soočanje s problemom bogastva in revščine, lakote in sitosti, ki ga tako čutimo danes; so tudi drugi legitimni, ki izhajajo iz zgodovine in ne iz vere, in ki jih kristjani upravičeno podpirajo in Cerkev il suo discernimento.
Toda to evangeljsko pot mora Cerkev vedno oznanjati vsakomur kot svojo posebno nalogo in s katero mora podpirati skupno prizadevanje vseh ljudi dobre volje.
Esso è universalmente valido e sempre attuale.
Če bi po hipotezi (žal, oddaljeni!) obstajal čas in kraj, kjer med ljudmi ne bi bilo več krivic in družbenih neenakosti, ampak bi bili vsi bogati in siti, bi Cerkev tam skupaj z Marijo ne smela nehati oznanjati, da Bog pošljite bogate praznih rok.
Pravzaprav bi moral tam to razglasiti s še večjo močjo.
Magnificat je aktualen v bogatih državah, nič manj kot v državah tretjega sveta. Obstajajo ravnine in vidiki resničnosti, ki jih ni mogoče videti s prostim očesom, temveč le s pomočjo posebne svetlobe: bodisi z infrardečimi žarki bodisi z ultravijoličnimi žarki.
L’immagine ottenuta con questa luce speciale è molto diversa e sorprendente per chi è abituato a vedere quello stesso panorama alla luce naturale.
Cerkev ima po zaslugi besede Bog, drugačna podoba realnosti sveta, edina dokončna, saj je bila pridobljena s svetlobo Bog in ker je isti tisti, ki ima Bog.
Essa non può occultare tale immagine.
Nasprotno, širiti jo mora, ne da bi se kdaj utrudil, jo mora oznanjati ljudem, ker je od tega odvisna njihova večna usoda.
È l’immagine che alla fine resterà quando sarà passato “lo schema di questo mondo”.
S preprostimi, neposrednimi in preroškimi besedami, kot so Marijine, včasih dajte vedeti, kako se govorijo stvari, o katerih je človek intimno in mirno prepričan.
In to tudi za ceno, da bi bili videti naivni in neskladni s prevladujočim mnenjem in duhom časa. Apokalipsa nam daje primer tega preroškega, neposrednega in pogumnega jezika, v katerem je božanska resnica postavljena nasproti človeškemu mnenju: »Rečeš [in ta »ti« si lahko ena sama oseba, kot je lahko celotna družba]: “ Bogat sem, obogatel sem; Ničesar ne potrebujem!", a ne veš, da si nesrečen, nesrečen, reven, slep in gol" (Ap 3, 17).
In una celebre favola di Andersen, si parla di un re a cui è stato fatto credere, da lestofanti, che esiste una stoffa meravigliosa che ha la prerogativa di essere invisibile agli sciocchi e inetti e visibile solo ai savi.
Seveda je prvi, ki tega ne vidi, vendar se boji povedati, ker se boji, da bi šel za enega od norcev, in tako vsi njegovi ministri in vsi ljudje.
Kralj paradira po ulicah brez ničesar na sebi, toda vsi se, da se ne bi izdali, pretvarjajo, da občudujejo čudovito obleko, dokler se v množici ne zasliši otroški glasek, ki kriči: "Ampak kralj je gol!" , prekine urok in vsi se končno opogumijo priznati, da ta slavna obleka ne obstaja.
La Chiesa deve essere come la vocina di quel bambino, la quale, a un certo mondo tutto infatuato delle proprie ricchezze e che induce a ritenere pazzo e sciocco chi mostra di non credere in esse, ripete, con le parole dell’Apocalisse: “Tu non sai di essere nudo!”.
Tu vidimo, kako Marija v Magnifikatu v resnici »preroško govori za Cerkev«: ona najprej, začenši od Bog, je razgalila veliko revščino bogastva tega sveta.
Samo Magnificat upravičuje naziv »Zvezda evangelizacije«, ki ga je sveti Pavel VI. pripisal Mariji v svojih »Evangelii Nuntiandi«.
Magnificat, klic k spreobrnjenju
Sarebbe fraintendere completamente questa parte del Magnificat che parla dei superbi e degli umili, dei ricchi e degli affamati, se la confinassimo solo nell’ambito delle cose che la Chiesa e il credente devono predicare al mondo.
Tukaj nimamo opravka z nečim, kar je treba samo pridigati, temveč z nečim, kar je treba najprej izvajati. Marija more oznanjati blaženost ponižnih in ubogih, ker je tudi sama med ponižnimi in ubogimi.
Preobrat, ki ga predvidevate, se mora najprej zgoditi v srcu tistih, ki ponavljajo Magnificat in z njim molijo. Bog – pravi Marija – je premagal ponosne »v mislih njihovih src«. Nenadoma se govor popelje od zunaj navznoter, od teoloških razprav, v katerih imajo vsi prav, do misli srca, v katerih se vsi motimo.
Človek, ki živi »zase«, čigar Bog non è il Signore, ma il proprio “io”, è un uomo che si è costruito un trono e vi siede sopra dettando legge agli altri.
zdaj Bog – dice Maria – rovescia questi tali dal loro trono; mette a nudo la loro non-verità e ingiustizia.
Obstaja notranji svet, sestavljen iz misli, hotenj, želja in strasti, iz katerega – pravi sveti Jakob – prihajajo vojne in prepiri, krivice in zlorabe, ki so med nami (prim. Jak 4,1) in dokler ne začnemo z zdravljenjem te korenine, v svetu se v resnici nič ne spremeni in če se kaj spremeni, se kmalu zatem ponovi enaka situacija kot prej.
Come ci raggiunge da vicino il cantico di Maria, come ci scruta a fondo e come mette davvero “la scure alla radice”!
Kakšna neumnost in nedoslednost bi bil, če bi vsak dan ob večernicah z Marijo ponavljal, da Bog »mogočne je strmoglavil s prestolov«, jaz pa sem medtem še naprej hrepenela po oblasti, višjem položaju, človeški promociji, kariernem napredovanju in izgubila bi mir, če bi bilo pozno; če bi vsak dan oznanjal z Marijo to Bog »bogate je poslal prazne«, medtem pa vi nenehno hrepenite, da bi obogateli in imeli vedno več stvari in vedno bolj prefinjenih stvari; če bi raje praznih rok pred Bog, namesto praznih rok pred svetom, prazen blaga Bogne pa prazen dobrin tega sveta.
Kakšna neumnost bi bil, če bi to ponavljal z Marijo Bog »poglej proti ponižnim«, ki se jim približajo, medtem ko držijo na distanci ponosne in v vsem bogate, nato pa opustijo tiste, ki delajo ravno nasprotno.
Tutti i giorni – ha scritto Lutero commentando il Magnificat – dobbiamo constatare che ognuno si sforza di elevarsi al di sopra di sé, a una posizione d’onore, di potenza, di ricchezza, di dominio, a una vita agiata e a tutto ciò che è grande e superbo.
E ognuno vuole stare con tali persone, corre loro dietro, le serve volentieri, ognuno vuol partecipare alla loro grandezza […].
Nessuno vuole guardare in basso, dove c’è povertà, vituperio, bisogno, afflizione e angoscia, anzi tutti distolgono lo sguardo da una tale condizione.
Vsi bežijo pred tako preizkušenimi ljudmi, se jim izogibajo, jih puščajo pri miru, nihče ne pomisli, da bi jim pomagal, pomagal in naredil, da bi tudi oni postali nekaj: ostati morajo nizki in zaničevani.
Bog – opominja nas Marija – dela ravno nasprotno od tega: ponosne drži na distanci, ponižne in majhne dviguje k sebi; raje je z ubogimi in lačnimi, ki ga zasipajo s prošnjami in prošnjami, kot z bogatimi in sitimi, ki ga ne potrebujejo in ga nič ne prosijo.
Pri tem nas Marija z materinsko sladkostjo spodbuja k posnemanju Bogda se odločimo.
Uči nas načinov Bog. Magnificat je res čudovita šola evangeljske modrosti.
Šola nenehnega spreobrnjenja. Come tutta la Scrittura, esso è uno specchio (cf Gc 1, 23) e sappiamo che dello specchio si possono fare due usi molto diversi.
Lo si può usare rivolto verso l’esterno, verso gli altri, come specchio ustorio, proiettando la luce del sole verso un punto lontano fino a incendiarlo, come fece Archimede con le navi romane, oppure lo si può usare tenendolo rivolto verso di sé, per vedere in esso il proprio volto e correggerne i difetti e le brutture.
Sveti Jakob nas spodbuja, naj ga uporabljamo predvsem na ta drugi način, da se postavimo »v ospredje« pred drugimi. “La Scrittura – diceva san Gregorio Magno – cresce a forza di essere letta” . Lo stesso avviene del Magnificat, le sue parole sono arricchite, non consunte, dall’uso.
Prima di noi schiere di santi o di semplici credenti hanno pregato con queste parole, ne hanno assaporato la verità, messo in pratica il contenuto.
Za občestvo svetnikov v mističnem telesu se vsa ta ogromna dediščina sedaj drži Magnifikata. Dobro jo je moliti tako, v zboru, z vsemi molivci Cerkve.
Bog poslušaj takole. Za vstop v ta zbor, ki se razteza skozi stoletja, je dovolj, da nameravamo ponovno predložiti Bog i sentimenti e il trasporto di Maria che per prima lo intonò “in nome della Chiesa”, dei dottori che lo commentarono, degli artisti che lo musicarono con fede, dei pii e degli umili di cuore che lo vissero.
Zahvaljujoč tej čudoviti pesmi Marija še naprej poveličuje Gospoda za vse rodove; njen glas kot korifeja podpira in nosi glas Cerkve. Molilec v psalterju vabi vse, naj se mu pridružijo, rekoč: »Poveličujte Gospoda z menoj« (Ps 34,4).
Maria ponovi svojim staršem otroci iste besede. Če si smem razložiti njegovo misel, sv Oče, nel giorno del suo Giubileo sacerdotale, rivolge a tutti noi lo stesso invito: “Magnificate il Signore con me”.
In mi, Vaša Svetost, obljubljamo, da bomo to storili.
