Čas branja: 10 minut

Vnebovzetje Blažene Device Marije: zgodba

Slovesnost Marijinega vnebovzetja Blažena Devica Marija è fissata il 15 agosto già nel V secolo, con il senso di “Nascita al cielo” o, nella tradizione bizantina, “Dormizione”. A Roma la festa viene celebrata dalla metà del VII secolo, ma si dovrà aspettare il 1° novembre 1950, con Pio XII, per la proclamazione del dogma dedicato a Maria assunta in cielo in corpo e anima. Nel Credo apostolico, professiamo la nostra fede nella “Risurrezione della carne” e nella “vita eterna”, fine e senso ultimo del cammino della vita.

Questa promessa di fede, è già compiuta in Maria, quale “segno di consolazione e di sicura speranza” (Prefazio). Un privilegio, quello di Maria, strettamente legato al fatto di essere Madre di Gesù: dato che la morte e la corruzione del corpo umano sono conseguenza del peccato, non era opportuno che la Vergine Maria – esente dal peccato – fosse intaccata a questa legge umana. Da qui, il mistero della “Dormizione” o “Assunzione in cielo”. Il fatto che Maria sia già assunta in cielo, è per noi motivo di letizia, di gioia, di speranza: “Già e non ancora”. Una creatura di Dio – Maria – è già in cielo: con e come lei, anche noi, creature di Dio, un giorno lo saremo.

Il destino di Maria, unita al corpo trasfigurato e glorioso di Gesù, sarà dunque il destino di tutti coloro che sono uniti al Signore Gesù nella fede e nell’amore. Interessante notare che la liturgia – attraverso i testi biblici tratti dal libro dell’Apocalisse e di Luca, con il canto del Magnificat – miri a farci non tanto riflettere quanto pregare: il vangelo infatti suggerisce di leggere il mistero di Maria alla luce della sua preghiera, il Magnificat: l’amore gratuito che si estende di generazione in generazione, e la predilezione per gli ultimi e i poveri trova in Maria il frutto migliore, si potrebbe dire il suo capolavoro, specchio nel quale l’intero popolo di Dio può riflettere i propri lineamenti.

Slovesnost Marijinega vnebovzetja na telesu in duši je zgovorno znamenje, kako se ne samo »duša«, ampak tudi »telesnost« potrjuje kot »zelo lepa stvar« (1 Mz 1,31), tako da , tako kot pri Devici Mariji, bo »naše meso« vzeto v nebesa. To nas ne izključuje, da se ne zavežemo zgodovini, nasprotno: prav pogled, usmerjen v cilj, v nebesa, našo domovino, nas žene, da se zavežemo sedanjemu življenju na poti Magnifikata: srečni zaradi Božjega usmiljenja. , pozoren na vse naše brate in sestre, ki jih srečamo na poti, začenši z najšibkejšimi in najbolj krhkimi.

Assunzione della Beata Vergine Maria
Vnebovzetje Blažene Device Marije

Razglasitev dogme

»Zato, potem ko je ponovno vzdignil prošnje k Bogu in poklical luč Duha resnice, v slavo vsemogočnega Boga, ki je svojo posebno dobrotljivost izlil v devico Marijo v čast njenemu Sinu, nesmrtnemu Kralju stoletij, in zmagovalec greha in smrti, v večjo slavo njegove veličastne Matere ter v veselje in veselje vse Cerkve, z avtoriteto našega Gospoda Jezusa Kristusa, svetih apostolov Petra in Pavla in Naših, izrekamo, razglašamo in definirajo kot Božjo dogmo, ki je razodela, da: Brezmadežna Mati Božja, vedno Devica Marija, je bila po zaključku svojega zemeljskega življenja vzeta v nebeško slavo s telesom in dušo« (Pij XII.; Munificentissimus Deus, 1. november 1950)

Pohvalite

Oggi la Vergine Maria, col suo Magnificat, c’insegna a rendere lode e gloria a Dio. Un invito attraverso il quale la Vergine Maria, oggi contemplata nella gloria, c’invita a fare uscendo fuori dal nostro solito ingigantire i problemi e le difficoltà. Maria è capace, e oggi lo insegna anche a noi, a guardare alla vita da un’altra angolatura: il nostro cuore è più grande dei nostri peccati, e anche se il nostro cuore ci condanna, Dio è più grande del nostro cuore! (cfr 1Gv 3,20).

Ne gre torej za iluzijo, kot da v življenju ne bi bilo težav, temveč za to, da cenimo lepoto in dobro, ki je v življenju, in se znamo za to zahvaliti Bogu! Na ta način se celo problemi relativizirajo.

Bog preseneti

Drugi vidik, ki si ga na ta dan zasluži poudariti, je dejstvo, da je bila Marija devica, Elizabeta pa neplodna. Bog je tisti, ki gre »onstran«, ki preseneča s svojim previdnostnim odrešenjskim dejanjem.

Cilj

Maria è ormai nella gloria di Dio, è giunta alla Meta lì dove un giorno tutti ci ritroveremo. Ecco perché Maria è oggi segno di consolazione di speranza, perché se lei, creatura come noi, è giunta, potremmo giungervi anche noi. Teniamo fisso lo sguardo e il cuore a Colei che non ha mai abbandonato il suo Figlio Gesù e con Lui oggi gode la gioia e la gloria del Cielo.

In zaupajmo se ji, da nam bo pomagala hoditi po poti življenja, da bomo znali prepoznati velike reči, ki jih Bog dela v nas in okoli nas, da bomo znali s pesmijo poveličati svoj obstoj.

Molitev k Mariji Asunti

O Marija Brezmadežna Vnebovzeta v nebesa,
ti, ki živiš najbolj blaženo v viziji Boga:
Boga Očeta, ki te je naredil za visoko bitje, Boga Sina, ki te je hotel
da se rodi kot mož in da te ima za mater, Boga Svetega Duha, ki je v tebi
dopolnil človeško pojmovanje Odrešenika.

O prečista Marija
O zelo sladka in lepa Marija
o Marija, močna in premišljena ženska
O uboga in boleča Marija
ali Marija devica in mati
zelo človeška ženska, kot Eva bolj kot Eva.
Blizu Boga v svoji milosti v svojih privilegijih
v tvojih skrivnostih
v tvojem poslanstvu v tvoji slavi.

O Marija, vzeta v Kristusovo slavo
v popolni in spremenjeni popolnosti naše človeške narave.
O Marija, vrata nebeška
ogledalo božanske svetlobe
svetišče zaveze med Bogom in ljudmi,
naj naše duše letijo za teboj
naj se dvignejo za tvojo sijočo potjo
prenaša upanje, ki ga svet nima, upanje na večno blaženost.
Tolaži nas iz nebes ali usmiljena Mati in na svojih poteh
čistosti in upanja nas nekega dne vodi do blaženega srečanja s teboj
in s tvojim božanskim Sinom
naš Odrešenik Jezus. Amen!
(Sveti Pavel VI.)

vir © Vatikanske novice – Dikasterij za komuniciranje

Marijino vnebovzetje v nebesa je katoliška dogma, ki pravi, da je Marija, Jezusova mati, ob njegovi smrti (“Marijino vnebovzetje«) se je takoj z dušo in telesom preselil v raj, kjer je bil »najel”, torej prejeto, sprejeto.

«Bilo je priročno– piše sv. Janez Damaščan –da mora tista, ki je med porodom ohranila svojo nedolžnost nedotaknjeno, ohraniti svoje telo nedotaknjeno pred pokvarjenostjo po smrti. Primerno je bilo, da je ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnikovega otroka, prebivala v božanskem bivališču. Spodobilo se je, da je Božja nevesta vstopila v nebeški dom. Primerno je bilo, da je ona, ki je videla svojega sina na križu, ko je v svojem telesu prejel bolečino, ki ji je bila prihranjena pri porodu, gledala nanj, sedečega na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da je Mati Božja imela tisto, kar ji je pripadalo zaradi njenega sina, in da jo vsa bitja častijo kot Božjo Mater in sužnjo».

Marija se v spisih Nove zaveze zadnjič pojavi v prvem poglavju Apostolskih del. 14"Vsi ti so bili vztrajni in združeni v molitvi, skupaj z nekaterimi ženami in z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati.” Je med apostoli, moli v cenaklju in čaka na sestop Svetega Duha.

Zgoščenost navdihnjenih besedil se ujema z obilico podatkov o Madonni v apokrifnih spisih, zlasti v Jakobovem protoevangeliju in Pripovedovanju svetega Janeza Teologa o vnebovzetju Matere božje. je najstarejša, ki se nanaša na zaključek Marijinega zemeljskega življenja.

Na vzhodu se je okoli 5. stoletja med kristjani in vzhodnimi monofizitskimi cerkvami (armenskega in koptskega ljudstva) začel marijanski kult pod imenom "Dormitio virginis”, ki ga je okrepil v njegovem širjenju cesar Mavricij (582-602), ki je ukazal njegovo praznovanje po vsem cesarstvu; na zahodu je v 6. stoletju prispela v Španijo in Galijo, v Rimu pa so jo leta 650 praznovali 15. avgusta z imenom Dormitio ali Marijino vnebovzetje.

A “ustavo” sv. Sergija I. (687-701) govori o prazniku dormitio, za katerega je potekala slovesna procesija.

Ta običaj se je razširil s sv. Leonom IV. (847-855), ki ga je dal obhajati na predvečer in osmino.

Dogmatična definicija, ki jo je 1. novembra 1950 izrekel častiti Pij XII. (Eugenio Pacelli, 1939-1958), ko je izjavil, da Mariji ni treba čakati kot drugim bitjem na konec časov, da bi bila deležna tudi telesnega odrešenja, je želela poudariti. edinstven značaj njegovega osebnega posvečenja, saj greh ni nikoli, niti za trenutek zameglil bistrine njegove duše. Dokončna duhovna in telesna združitev človeka s slavnim Kristusom je zadnja in večna faza odrešenja. Tako blaženi, ki že uživajo blaženo videnje, v nekem smislu čakajo na dokončanje odrešenja, ki se je že zgodilo v Mariji z edinstveno milostjo obvarovanja greha.

V luči tega nauka, ki ima temelj v Svetem pismu, v t.i.Protoevangelij«, ki vsebuje prvo oznanilo mesijanskega odrešenja, ki ga je Bog dal našim prednikom po krivdi, je Marija predstavljena kot nova Eva, tesno povezana z novim Adamom, Jezusom.

Jezus in Marija sta v resnici povezana v bolečini in ljubezni, da popravita krivdo naših prednikov. Marija torej ni le Odrešenikova mati, ampak tudi njegova sodelavka, tesno povezana z njim v boju in v odločilni zmagi. To intimno združenje zahteva, da tudi Marija zmaga, kakor Jezus, ne samo nad grehom, ampak tudi nad smrtjo, sovražnikoma človeškega rodu. In tako kot se Kristusovo odrešenje zaključi z vstajenjem telesa, je morala biti tudi Marijina zmaga nad grehom z brezmadežnim spočetjem popolna z zmago nad smrtjo s poveličanjem telesa, z vnebovzetjem, saj je polnost krščanskega odrešenja je udeležba telesa pri nebeški slavi.

Iz homilije papeža Benedikta XVI. (Castel Gandolfo, 15. avgust 2008)

Dragi bratje in sestre,

torna ogni anno, nel cuore dell’estate, la Solennità dell’Assunzione della Beata Vergine Maria, la più antica festa mariana. […]

Prosimo Marijo, naj nam danes podari svojo vero, tisto vero, zaradi katere že živimo v tej razsežnosti med končnim in neskončnim, tisto vero, ki spreminja tudi občutek časa in minevanja našega obstoja, tisto vero, v kateri intimno občutimo, da naše življenje ni posrkano v preteklost, ampak pritegnjeno v prihodnost, k Bogu, kjer je bil pred nami Kristus in za njim Marija.

Ob pogledu na Marijino vnebovzetje v nebesih bolje razumemo, da naše vsakdanje življenje, čeprav zaznamovano s preizkušnjami in težavami, teče kot reka proti božjemu oceanu, proti polnosti veselja in miru. Zavedamo se, da naše umiranje ni konec, ampak vstop v življenje, ki ne pozna smrti. Naš vstop na obzorje tega sveta je vstaja ob zori novega sveta, večnega dne.

Marija, ko nas spremljaš v trudu našega vsakdanjega življenja in umiranja, nas ohranjaj nenehno usmerjene k resnični domovini blaženosti. Pomagajte nam storiti, kot ste storili vi”.

Dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, ki se danes zjutraj udeležujete tega praznovanja, skupaj zmolimo to molitev k Mariji. Pred žalostnim prizorom tolikšnega lažnega veselja in hkrati tolikšne boleče bolečine, ki se širi po vsem svetu, se moramo od Nje naučiti postati znamenja upanja in tolažbe, s svojim življenjem moramo oznanjati Kristusovo vstajenje.

Pomagaj nam, Mati, sijoča ​​vrata nebeška, Mati usmiljenja, vir, skozi katerega je teklo naše življenje in veselje, Jezus Kristus. Amen”.

vir © gospeloftheday.org


Svojih 5x1000 donirajte našemu društvu
Vas nič ne stane, pri nas je vredno veliko!
Pomagajte nam pomagati malim bolnikom z rakom
pišete:93118920615

Najnovejši članki

dare, porgere fiori
18. april 2024
Creato per amare gli altri
cross, crucifix, chalice, eucaristia
18. april 2024
Beseda z dne 18. aprila 2024
il pane di vita
17. april 2024
Molitev z dne 17. aprila 2024
mamma e bimba nel giardino
17. april 2024
Edoardo posluša rože
action, adult, athlete, disabili che giocano
17. april 2024
Invalidnost: zelena luč za zadnji izvedbeni odlok

Prihajajoči dogodki

×