Čas branja: 7 minut

Spomin vseh vernih pokojnih

Že v 2. stoletju obstajajo pričevanja, da so kristjani molili in obhajali evharistijo za svoje pokojne. Najprej tretji dan po pokopu, nato na obletnico. Potem, 7. dan, 30. Uradno leto 998, ko je opatOdilo iz Clunyja(994-1048) je naredil ta spomin na 2. november obvezen v vseh njemu podložnih samostanih. Benedikt XV. je leta 1915 vsem duhovnikom dovolil, da na ta dan obhajajo več maš, pod pogojem, da daritev ostane samo za eno mašo. Liturgija na ta dan ponuja različne maše, vse pa so namenjene poudarjanju velikonočne skrivnosti, Jezusove zmage nad grehom in smrtjo.

Besedilo (povzeto po prvi maši)
»Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni: tistega, ki pride k meni, ne bom izgnal, kajti prišel sem iz nebes, da ne bi izpolnjeval svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.

In to je volja tistega, ki me je poslal: da ne izgubim ničesar od tega, kar mi je dal, ampak naj to zadnji dan obudi. Kajti to je volja mojega Očeta, da kdor vidi Sina in veruje vanj, ima večno življenje; in jaz ga bom obudil zadnji dan"(Jn 6,37-40).

Božja volja

Revolucionarno sporočilo je, da kdorkoli "On vidi Sina in veruje vanj, da ima večno življenje... in jaz ga bom obudil”.

Noi sappiamo per esperienza che il corpo si decompone: ma il corpo non è tutto l’uomo!

L’uomo come persona è partener del dialogo con Dio, e Lui non lo lascia cadere, non lo dimentica, perché Dio è fedele alle sue promesse. Dio ha scritto nel palmo della sua mano ognuno di noi, e di nessuno si dimentica, perché Lui è Padre.

To je srce sporočila, ki nam ga je zapustil Jezus. Zaradi te resnice je Jezus postal človek, umrl na križu in vstal: da bi nas naredil udeležence v veselju vstajenja: »Daj jim, Gospod, in vsem, ki počivajo v Kristusu, blaženost, luč in mir«, recitiramo. v I. kanonu maše, v trenutku spomina na pokojne

Pustite se presenetiti

Che noi sopravviveremo è cosa certa, ce lo ha detto Gesù!

Come questo poi accadrà, non lo sappiamo, possiamo intuirlo ponendoci in ascolto della Parola del Vangelo.

Ostaja pa upanje, da nas lahko preseneti Božja dobrota, njegovo usmiljenje. Imamo svoje parametre, s katerimi merimo življenjske dogodke, a Bogu moramo prepustiti njegove parametre, ki niso naši: in prav ti nas bodo presenetili, ko bomo prestopili vrata nebes.

En korak naprej

Il morire non è uno scomparire, ma un esserci in modo nuovo.

È il sapere che chi ci ha preceduto è un “passo oltre” nel cammino della vita. È giunto in cima, mentre noi siamo ancora lungo il sentiero della vita; è oltre la curva, mentre noi siamo ancora lungo il rettilineo. La morte, dunque, non è la fine di tutto, ma l’inizio di una vita nuova per la quale ci siamo e ci stiamo preparando da tempo.

Spomin na pokojne torej ni le »spomin« na tiste, ki jih ni več, temveč most, ki nas čaka na koncu življenja in nas pripelje na drugo obalo, kamor smo vsi namenjeni. . Pomagaj, da se ne pustimo utopiti marsičemu in pozabimo, da vse mine, Bog pa ostaja.

Sestra smrt

Frančišek Asiški, ormai riconciliato con Dio, con se stesso e con il creato, verso la fine della vita riesce a riconciliarsi anche con la morte, tanto da arrivare a definirla “sorella”, segno che anche per lui si è trattato di un mistero da capire e accogliere.

A differenza della società odierna, che tenta ogni modo di nascondere la realtà della morte, illudendosi di essere eterna, san Francesco ci insegna a guardarla, a capirla, a considerarla una “sorella”, parte di noi. In fondo, è un fatto reale quanto l’esistere.

È un atto di onestà intellettuale, ancor prima che spirituale. La paura di fronte a “sorella morte” è certamente dettata dall’ignoto, dal non sapere cosa ci sia al di là della “porta”, e questo crea un certo disagio. In secondo luogo, non nascondiamocelo, temiamo il “peso” delle nostre azioni, perché comunque alla fin fine siamo tutti credenti in fondo al cuore, e sul finir della vita ci domandiamo come abbiamo vissuto.

Ta izkušnja nas vodi k molitvi za tiste, ki so bili pred nami, skoraj tako, kot da bi jim še vedno želeli pomagati in jih varovati, pa tudi prositi za pomoč in zaščito.

Una cosa è certa: la morte noi la leggiamo alla luce della risurrezione di Gesù.

To je naša moč in naša spokojnost. Odprl nam je Pot, ki vodi z Resnico v Življenje. Jezus sam nas je spomnil, da smo ustvarjeni za večnost: naših tisoč let je kot en sam dan pred Bogom in ta kratka, minljiva doba življenja nima smisla, če ni usmerjena k resničnejši izkušnji, kot nas je opomnil sam Jezus: »Kdor vidi Sina in veruje vanj, ima večno življenje”.

Un’ultima cosa. Gesù si è fatto uomo per aiutarci a vivere “da Dio”; è morto, sepolto e disceso agli inferi affinché nessuno si sentisse escluso dalla sua azione di salvezza.

Perché io non abbia paura e non mi senta solo e abbandonato, in balia delle mie paure, Gesù stesso ha scelto di “abitare” ogni luogo, anche il più infimo, pur di “farmi compagnia” in quel momento. Non c’è “spazio” della vita e della morte che lui non abbia visitato, e questo mi dà la certezza che Lui mi accoglierà a braccia aperte in qualunque situazione “cadrò”: sia oggi nel peccato, sia domani nella morte,

Lui c’è. Perché Lui ha vinto il peccato e la morte e mi ha preparato un posto nella Casa del Padre. Questo mi basta per camminare con fiducia e speranza il cammino della vita, “Anche se dovessi camminare in una valle oscura” (Sal 23), Lui c’è.

In z mano.

Molitev

Večni pokoj jim daj Gospod,
in naj jim sveti svetloba večni,
naj počivajo v miru. Amen

Requiem aeternam

Réquiem aetérnam dona eis, Dómine,
et lux večna luč je.
Requiéscant v tempu.
Amen.

vir © Vatikanske novice – Dikasterij za komuniciranje

Commemorazione di tutti i fedeli defunti
Eugenijeva hiša

La pietas verso i morti risale agli albori dell’umanità. In epoca cristiana, fin dall’epoca delle catacombe l’arte funeraria nutriva la speranza dei fedeli.

V Rimu so kristjani z ganljivo preprostostjo predstavljali lik Lazarja na steni niše, v kateri je bil pokopan eden od njihovih sorodnikov. Skoraj tako, kot bi hotel povedati: kakor je Jezus jokal za svojim prijateljem Lazarjem in ga obudil v življenje, tako bo storil tudi za tega svojega učenca!

La commemorazione liturgica di tutti i fedeli defunti, invece, prende forma nel IX secolo in ambiente monastico.

La speranza cristiana trova fondamento nella Bibbia, nella invincibile bontà e misericordia di Dio. «Io so che il mio redentore è vivo e che, ultimo, si ergerà sulla polvere!», esclama Giobbe nel mezzo della sua tormentata vicenda.

Non è dunque la dissoluzione nella polvere il destino finale dell’uomo, bensì, attraversata la tenebra della morte, la visione di Dio.

Temo z izrazno močjo prevzame apostol Pavel, ki Jezusovo smrt-vstajenje postavi v neločljivo nasledstvo.

Učenci so poklicani k enaki izkušnji, njihov celoten obstoj nosi stigme velikonočne skrivnosti, vodi ga Duh Vstalega. Zato verniki molijo za svoje pokojne bližnje in zaupajo v njihovo priprošnjo. Končno imajo upanje, da se jim pridružijo v nebesih, da se pridružijo izvoljenim pri hvaljenju božje slave.

Gesù ha vinto la morte
Commemorazione di tutti i fedeli defunti 5

vir © gospeloftheday.org


Pomagajte nam pomagati!

Commemorazione di tutti i fedeli defunti 3
Z vašo majhno donacijo prinašamo nasmeh mladim bolnikom z rakom


Svojih 5x1000 donirajte našemu društvu
Vas nič ne stane, pri nas je vredno veliko!
Pomagajte nam pomagati malim bolnikom z rakom
pišete:93118920615

Brati:

8 Commenti

Pustite komentar

Najnovejši članki

spilli, ditale
6. maj 2024
Preghierina del 6 maggio 2024
pecore a pois fluorescenti
6. maj 2024
Le pecore a pois
ragazzi che si amano in bicicletta
6. maj 2024
Dajte, kar vam je bilo dano
Spirito Santo Paraclito
6. maj 2024
Beseda 6. maja 2024
Lussy a casetta Eugenio
5. maj 2024
Molitev 5. maja 2024

Prihajajoči dogodki

×