Čas branja: 10 minut

Spreobrnjenje svetega Pavla

Kazalo vsebine

Povzetek

»Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Stiska, tesnoba, preganjanje, lakota, golota, nevarnosti, meč? Po tem, kar je pisano: zaradi tebe nas ubijajo ves dan, imeli so nas za ovce za zakol. Toda v vseh teh stvareh zmagamo po zaslugi Njega, ki nas je vzljubil. Prepričan sem namreč, da nas niti smrt niti življenje, niti angeli niti moči, niti sedanjost niti prihodnost, niti višina niti globina niti karkoli drugega ustvarjenega ne bo moglo ločiti od ljubezni, ki jo ima Bog do nas v Kristusu. Jezus naš Gospod." (Rim 8, 35-39)

Gospod je potrpežljiv in njegova milost se kaže na mnogo načinov in na mnogih mestih. Čakal je Savla na poti v Damask, da bi spremenil njegovo srce in ga naredil za enega svojih najzvestejših apostolov. Da ga naredimo za svetega. Objel ga je s svojo svetlobo in glasom, ko je galopiral proti mestu, kamor so se zatekli številni kristjani. Plen, ki ga je treba izslediti, za kar ga je pooblastil veliki duhovnik.

Po rodu farizej, varuh pravoverja

Savel je bil Jud, pripadal je sekti farizejev, najstrožji. Zato je bilo naravno, da je, izučen v Gamalielovi šoli, najbolj zvesto spoštovanje Mojzesovega zakona spremenil v najstrašnejše preganjanje prvih kristjanov. Ko jih je pregnal iz Jeruzalema, se je odločil, da se jim pridruži do Damaska, kjer so se skrivali. Toda prav tu ga je čakal Gospod.

Srečanje z Jezusom

In zgodilo se je, da ko je potoval in se nameraval približati Damasku, ga je nenadoma obdala svetloba z neba in ko je padel na tla, je zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš? (Apostolska dela 9,4)«. »Kdo si?« je vprašal. »Tisti Jezus, ki ga preganjaš,« se je slišal odgovarjati. »Kaj hočeš, da storim, Gospod?« je spet vprašal.

»Pojdi v Damask in tam ti bom pokazal svojo oporoko,« je spet odgovoril. Tako je, slep in brez besed, a z novo dušo, prispel v Damask in ostal tukaj tri dni v postu in nenehni molitvi, dokler ga ni dosegel duhovnik Ananija – še en svetnik, ki se ga Cerkev vedno spominja danes – in ga krstil v Kristusovo ljubezen, ki mu ni dala le vida oči, ampak tudi srca.

Evangelizacija v gibanju

Ravno v Damasku bo Pavel začel svoje pridiganje, nato pa se bo preselil v Jeruzalem. Tu se bo srečal s Petrom in drugimi apostoli: sprva previdni, nato pa ga bodo sprejeli medse in mu na dolgo govorili o Jezusu.Ko se je vrnil v rodni Tarz, je nadaljeval delo evangelizacije, pri čemer se je vedno spopadal z zadrego mnogih. , Judje in kristjani , za spremembo, ki se je zgodila. Po Tarzu se bo Pavel odpravil v Antiohijo, kjer bo navezal stike z lokalno skupnostjo. Prvi pravi misijonar v zgodovini, ki je moral prinesti Besedo vsem ljudem, zdaj nihče ni mogel ločiti Pavla od Kristusove ljubezni.

vir © Vatikanske novice – Dicasterium pro Communicatione

Benedikt XVI.3. september 2008)

Dragi bratje in sestre,

Današnja kateheza bo posvečena izkušnji, ki jo je sveti Pavel doživel na poti v Damask in torej temu, kar običajno imenujemo njegovo spreobrnjenje.

Prav na poti v Damask, v zgodnjih 30. letih prvega stoletja in po obdobju, v katerem je preganjal Cerkev, se je zgodil odločilni trenutek življenje Pavla. O tem je bilo veliko napisanega in seveda z različnih zornih kotov. Gotovo pa je, da se je tam zgodila prelomnica oziroma obrat perspektive. Potem pa je nepričakovano začel razmišljati o "izgubi" in "smeti" vsega, kar je prej predstavljalo zanj najvišji ideal, skoraj razlog za njegov obstoj (gl.Fil 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

V zvezi s tem imamo dve vrsti virov. Prva vrsta, najbolj znana, so zgodbe, ki jih je napisal Luca, ki dogodek pripoveduje trikrat vApostolska dela(prim9,1-19;22,3-21;26,4-23). Povprečen bralec morda zamika, da bi se preveč ukvarjal z nekaterimi podrobnostmi, kot so svetloba z neba, padec na tla, klicanje glasu, novo stanje slepote, ozdravitev kot odpadanje lusk z oči in postenje.

Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot čudovita luč in spregovori Savlu ter spremeni njegove misli in njegovo življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako se to, kar je bila njegova notranja resničnost, pokaže tudi navzven, njegova slepota za resnico, luč, ki je Kristus. In potem njegov dokončni "da" Kristusu v krstu ponovno odpre njegove oči, naredi, da zares vidi.

V stari Cerkvi so imenovali tudi krst"osvetlitev", ker ta zakrament daje svetlobo, nas naredi zares videti. Kar je na ta način teološko nakazano, se pri Pavlu tudi fizično uresničuje: ozdravljen notranje slepote dobro vidi.

Svetega Pavla torej ni spremenila misel, ampak dogodek, neustavljiva navzočnost Vstalega, v katero pozneje nikoli ni mogel dvomiti, tako močan je bil dokaz dogodka, tega srečanja. Temeljito je spremenila Pavlovo življenje; v tem smislu lahko in moramo govoriti o spreobrnjenju.

To srečanje je središče zgodbe o svetem Luki, ki je morda uporabil zgodbo, ki verjetno izvira iz skupnosti v Damasku. Na to nakazuje lokalni kolorit, ki ga daje prisotnost Ananija, ter imena ulic in lastnika hiše, kjer je ostal Pavel (glejpri9.11).

Druga vrsta virov o pretvorbi je sestavljena iz istihPismasvetega Pavla. O tem dogodku ni nikoli podrobneje govoril, mislim, da zato, ker je lahko domneval, da vsi poznajo bistvo njegove zgodbe, vsi vedo, da se je iz preganjalca spremenil v gorečega Kristusovega apostola. In to se ni zgodilo po lastnem razmišljanju, ampak po močnem dogodku, srečanju z Vstalim.

Čeprav ne govori o podrobnostih, večkrat omeni to zelo pomembno dejstvo, da je tudi sam priča Jezusovega vstajenja, o katerem je takoj prejel razodetje od samega Jezusa, skupaj s poslanstvom sv. apostol. Najbolj jasno besedilo o tem najdemo v njegovem poročilu o tem, kaj je središče zgodovine odrešenja: Jezusova smrt in vstajenje ter prikazovanja pričam (prim.1 Kor15).

Z besedami starodavnega izročila, ki ga je prejel tudi od jeruzalemske Cerkve, pravi, da se je Jezus, ki je umrl križan, pokopan in vstal, po vstajenju prikazal najprej Kefu, to je Petru, nato dvanajsterim. , nato petsto bratom, ki so večinoma takrat še živeli, potem Jakobu, nato vsem apostolom.

In tej zgodbi, pridobljeni iz tradicije, dodaja:"Nazadnje se je prikazal tudi meni"(1 Kor15.8). Tako jasno pove, da je to temelj njegovega apostolata in njegovega novega življenja. Obstajajo tudi druga besedila, v katerih se pojavlja isto:»Po Jezusu Kristusu smo prejeli milost apostolata«(primRm1,5); še vedno je:"Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda?"(1 Kor9.1), besede, s katerimi aludira na nekaj, kar je vsem znano.

In končno lahko preberete najbolj razširjeno besediloGal1.15-17:Ko pa je tisti, ki me je izvolil iz maternice moje matere in me poklical s svojo milostjo, hotel razodeti svojega Sina, da bi ga lahko oznanil med pogani, takoj, ne da bi se posvetoval s kom, ne da bi šel v Jeruzalem k tistim, ki so so bili pred mano apostoli, sem šel v Arabijo in se nato vrnil v Damask.. V tem"samoopravičilo"odločno poudarja, da je tudi on resnična priča Vstalega, ima svoje poslanstvo, ki ga je prejel takoj od Vstalega.

Vidimo torej, da se dva vira, Apostolska dela in Pisma svetega Pavla, zbližata in strinjata v bistvu: Vstali je govoril s Pavlom, ga poklical k apostolatu, ga naredil za pravega apostola, pričeval vstajenja, s posebno nalogo oznanjanja evangelija poganom, grško-rimskemu svetu.

In hkrati je Pavel spoznal, da mora kljub neposrednosti svojega odnosa z Vstalim vstopiti v občestvo Cerkve, mora biti krščen, mora živeti v sožitju z drugimi apostoli. Samo v tem občestvu z vsemi je lahko pravi apostol, kot izrecno piše v Prvem pismu Korinčanom:"Jaz in oni tako pridigamo in tako ste verjeli"(15, 11). Samo eno je oznanilo Vstalega, ker je Kristus samo eden.

Kot lahko vidimo, v vseh teh odlomkih Pavel tega trenutka nikoli ne interpretira kot dejstvo spreobrnjenja. Zakaj? Obstaja veliko hipotez, a zame je razlog zelo jasen. Ta prelomnica v njegovem življenju, ta preobrazba celotnega njegovega bitja ni bila plod psihološkega procesa, intelektualnega in moralnega zorenja ali evolucije, ampak je prišla od zunaj: ni bila plod njegove misli, ampak srečanja z Kristus Jezus.

V tem smislu ni šlo le za spreobrnjenje, za dozorevanje njegovega »ega«, ampak je bila smrt in vstajenje zanj samega: ena njegova eksistenca je umrla in druga se je rodila z vstalim Kristusom. Te Pavlove prenove ni mogoče razložiti drugače. Vse psihološke analize ne morejo razjasniti in rešiti problema.

Šele dogodek, močno srečanje s Kristusom, je ključ do razumevanja tega, kar se je zgodilo: smrt in vstajenje, prenova s strani Tistega, ki se je pokazal in mu govoril. V tem globljem smislu lahko in moramo govoriti o spreobrnjenju.

To srečanje je prava prenova, ki je spremenila vse svoje parametre. Zdaj lahko reče, da je tisto, kar je bilo zanj nekoč bistveno in temeljno, zanj postalo"smeti"; ni več"Zaslužim", ampak izguba, saj zdaj šteje le življenje v Kristusu.

Vendar ne smemo misliti, da je bil Pavel tako zaprt v slepo dogajanje. Res je ravno nasprotno, kajti vstali Kristus je luč resnice, luč Boga samega. To mu je razširilo srce in ga odprlo vsem. V tem trenutku ni izgubil tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini, ampak je na nov način razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov, si jih ponovno prilastil v novo .

Hkrati se je njegov razum odprl modrosti poganov; ko se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal sposoben širokega dialoga z vsemi, postal je sposoben vsakomur postati vse. Tako bi res lahko bil apostol poganov.

Ko zdaj pridemo k sebi, se vprašamo, kaj to pomeni za nas? Pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nova filozofija ali nova morala.Kristjani smo le, če srečamo Kristusa. Vsekakor se nam ne kaže na tako neustavljiv, svetleč način, kot se je s Pavlom, da bi ga naredil za apostola vseh ljudi.

Toda tudi mi lahko srečamo Kristusa, v branju Svetega pisma, v molitvi, v liturgičnem življenju Cerkve. Lahko se dotaknemo Kristusovega srca in čutimo, kako se dotika našega. Šele v tem osebnem odnosu s Kristusom, šele v tem srečanju z Vstalim postanemo resnično kristjani. In tako se odpre naš razum, odpre se vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.

Zato prosimo Gospoda, naj nas razsvetli, da nam v našem svetu da srečanje z njegovo navzočnostjo: in nam tako da živo vero, odprto srce, veliko ljubezen do vseh, ki bo sposobna prenoviti svet.