Presveto ime Jezusovo

Čas branja: 9 minut

Preberite zgodbo o Jezusovem svetem imenu

Rimski martirologij

V Rimskem martirologiju je ta spomin opredeljen takole: «Presveto Jezusovo ime, edino, v katerem se v nebesih, na zemlji in pod zemljo pripogiba vsako koleno v slavo božjega veličastva.».

Te besede so vzete iz Pisma sv. Pavla Filipljanom (2, 8-11): «... se je ponižal tako, da je postal pokoren do smrti in smrti na križu. Zato ga je Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsakim imenom; da bi se pri Jezusovem imenu pripognilo vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo; in vsak jezik naj oznanja, da je Jezus Kristus Gospod v slavo Boga Očeta.»

Začelo se je češčenje Jezusovega svetega imena "de facto” v zgodnjih dneh Cerkev, kot kažejo kristogrami, ki krasijo zgodnjo krščansko umetnost.

Šele v 14. stoletju pa je pridobil liturgični pomen in je povzročil pravi kult, zahvaljujoč prizadevanjem za njegovo širjenje in uradno priznanje sv. Bernardina iz Siene in njegovih privržencev, med katerimi je bil zlasti blaženi Alberto da Sarteano in Bernardino da Feltre.

Ko v SZ govori prerokv imenu Jahveja, se razume, da je Jahve tisti, ki govori po njem. A messenger govori v imenu tistega, ki ga pošilja: ime pošiljatelja mu daje avtoriteto. Zelo pogosto pa je božje ime metonim za Boga samega.

Božje delo je torej pripisano Božjemu imenu (glej psalme: 20,2; 54,3; 89,25). Ime izraža božansko moč. Na primer, Božje ime je Davidovo orožje proti Goljatu: «David je Filistejcu odgovoril: »Prideš k meni z mečem, s sulico in s sulico. Prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih čet, ki si jih žalil. Prav ta dan bo Gospod povzročil, da padeš v moje roke. udaril te bom in ti odsekal glavo od tvojega telesa, in vrgel trupla filistejske vojske pticam neba in divjim zverem; vsa zemlja bo spoznala, da je Bog v Izraelu.«» (1 Sam 17, 45-46)

Tudi za pisce NZ je božje ime enakovredno božanski osebi, vendar se nanaša na Jezusa.V njegovem imenu se delajo čudeži (Mr 16,17-18), bolni se ozdravljajo (Apd 3,6). Klicanje njegovega imena je vir odrešenja, odpuščanja grehov in večnega življenja (Apd 4,12; 1 Jn 2,12; 1 Kor 6,11; Jn 3,18; 1 Jn 5,13). Jezusovo ime je "nad katerim koli drugim imenom« (Flp 2,8-11; Ef 1,21; Heb 1,4).

sveti Frančišek

V srednjem veku je bila pobožnost do Jezusovega imena zelo prisotna pri nekaterih cerkvenih učiteljih, med drugim pri Bernardu iz Clairvauxa in pri sv. Frančišku Asiškem. Nato so jo nekaj desetletij pred pridiganjem Bernardina iz Siene izvajali po vsem območju Siene Gesuati (laična bratovščina, namenjena pomoči bolnim, ki jo je leta 1360 ustanovil blaženi Sienčan Giovanni Colombini), ki so se tako imenovali zaradi pogosto ponavljajo Jezusovo ime.

Bernardin iz Siene

Vendar pa je razvoj bogoslužja, povezanega z Jezusovim imenom, posledica oznanjevanja svetega Bernardina iz Siene, ki je svoja prizadevanja za prenovo Cerkve usmeril v Jezusovo ime in poudarjal središčno vlogo osebe Jezusa Kristusa. . V podvrženosti Jezusovemu imenu je Bernardin reševal konkretne in aktualne probleme praktičnega in družbenega življenja: politično sovraštvo, družinsko etiko, dolžnosti trgovcev, obrekovanje itd.

V nasprotju s heraldičnimi znamenji plemiških rodbin, katerih spori so okrvavili italijanska mesta, je Bernardino izumil živobarvni grb, ki je predstavljal Jezusovo ime.Sestavljal ga je trigram IHS, vpisan v zlato sonce z dvanajstimi žarki vijugajo nad modrim ščitom.

Vendar je ta sončni simbol, povezan s Kristusom, vzbudil nekaj nasprotovanja, vendar ga je odobril papež Nikolaj V. (Tommaso Parentucelli, 1447-1455) leta 1450 zaradi globokih korenin v SZ in zahvaljujoč strastni obrambi sv. Giovannija da Capistrana .

Liturgija Jezusovega imena se je razširila konec 15. stoletja. Leta 1530 je papež Klemen VII. (Giulio de' Medici, 1523-1534) pooblastil frančiškanski red za recitiranje službe Jezusovega svetega imena; in praznovanje, ki je zdaj prisotno na različnih lokacijah, je papež Inocenc XIII. (Michelangelo Conti, 1721-1724) leta 1721 razširil na vso Cerkev.

Družba Jezusova

Družba Jezusova je postala zagovornica bogoslužja in doktrine, vzela je bernardinski trigram za svoj simbol in posvetila svoje najlepše in največje cerkve, zgrajene po vsem svetu, Jezusovemu imenu.

Dan praznovanja se je spreminjal med prvimi nedeljami v januarju in se končal 2. januarja do leta 1970, ko je bil zatrt.

Sveti Janez Pavel II. (Karol Józef Wojtyła, 1978-2005) je obnovil neobvezni spomin v rimskem koledarju na 3. januar.

Pomen imena Jezus: »Bog rešuje, Odrešenik” (Hebrejščina).

vir © gospeloftheday.org

Jezus pomeni "Bog rešuje". Božje ime, razodeto v grmu Mojzesu na Sinaju, zasije v vsej svoji jasnosti v Jezusu: Bog je Odrešenik vseh.

Izvor imena

Ješuav aramejščini (Jezusov jezik);Iesous, v grščini;Jezusv latinščini. V italijanščini Jezus.

3. januarja se spominjamo svetega imena Jezusa, ki "... ki je nad vsakim imenom, da bi se pred Jezusovim imenom pripognilo vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo in vsak jezik bi oznanil: Jezus Kristus je Gospod!« (Fil 2,9-11).

Jezusovo ime

Secondo l’evangelista Matteo, il nome fu imposto al figlio partorito da Maria da Giuseppe, come annunciato dall’angelo in sogno (1,20ss).

Un nome frutto dell’obbedienza: in osservanza alla tradizione ebraica, l’8° giorno dopo la nascita, il neonato veniva circonciso e gli veniva dato il nome che quasi sempre conteneva un’invocazione a Dio. Anche a Gesù, ebreo di nascita perfettamente inserito nella storia del popolo ebraico tocca un nome che lo pone nell’alleanza tra Abramo e Dio.

Evangelist Matej nam v 1. poglavju predstavi Jezusov rodovnik, ki ga je treba razlagati v luči opombe, s katero evangelist jasno opozarja: »Vsota vseh generacij od Abrahama do Davida je štirinajst; od Davida do izgona iz Babilona je še štirinajst; od izselitve Babilona do Jezusa je štirinajst” (1,17).

Skozi ta okvir Matej v določenem smislu sledi Genezi 2,4a "To je ... knjiga geneze«, skoraj kot da bi projiciral Jezusa na ozadje izvorov. Na ta način je Jezusov zgodovinski izvor bolj neposredno povezan z Davidovim, na katerega je cepljeno upanje o prihodu Mesije za vsa ljudstva.

Kdor bo poklical Jezusovo ime, bo rešen

Na ta način je Jezus predstavljen kot tisti, ki izpolnjuje mesijanske obljube: »Kdor vanj verjame, ne bo razočaran...Kdor bo poklical Gospodovo ime, bo rešen« (Apostolska dela 2:20; Rimljanom 10:12-13).

L’esperienza di Pietro e Giovanni, descritta negli Atti, ne è un ulteriore esempio:

“Peter in Janez sta šla v tempelj k molitvi ob treh popoldne. Navadno so pripeljali človeka, od rojstva hromega; vsak dan so ga postavili blizu vrat templja, imenovanega Lepa, da bi prosili miloščine od tistih, ki so vstopili v tempelj.

Ko je videl Petra in Janeza, ki sta nameravala vstopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Potem sta Peter in Janez skupaj z Janezom uprla pogled vanj in rekla: "Poglej proti nam". In obrnil se je, da bi jih pogledal, v upanju, da bo kaj prejel od njih.

Peter mu reče: »Nimam ne srebra ne zlata, kar pa imam, ti dam:v imenu Jezusa Kristusa, Nazarečana, vstani in hodi!« 

Prijel ga je za desnico in ga dvignil. Nenadoma so se njegove noge in gležnji okrepili in poskočil je stopil; in vstopil v tempelj z njimi, hodil, skakal in slavil Boga« (Apostolska dela 3:1-8).

Pobožnost svetega Bernardina Sienskega

A coltivare particolare devozione al Santissimo Nome di Gesù fu in particolare il francescano san Bernardino da Siena (1380-1444), che recupera il Trigramma IHS – già presente nel III secolo fra le abbreviazioni utilizzate nei manoscritti greci del Nuovo Testamento – e pone come sfondo il sole raggiante a 12 raggi in campo azzurro.

Tenuto conto che “IHS” sono le prime tre lettere del nome Gesù in greco, il messaggio che ne deriva è che Gesù è il “sole” che irradia la sua luce attraverso i Dodici apostoli, cioè la Chiesa.

Ta simbol je postal nekakšen "podpis" svetega Bernardina in frančiškanske družine.

Sladkost Imena v svetem Frančišku

Le catechesi attorno al santissimo Nome di Gesù permettevano di aiutare i fedeli a fissare lo sguardo del cuore al mistero stesso di Gesù, a cominciare dalla povertà della grotta in cui nacque.

V zvezi s tem se je koristno spomniti izkušnje svetega Frančiška Asiškega, ki je – nam pripovedujejo frančiškanski viri – »Res je bil zelo zaposlen z Jezusom, vedno je nosil Jezusa v svojem srcu, Jezusa na ustnicah, Jezusa v ušesih, Jezusa v očeh, Jezusa v rokah, Jezusa v vseh svojih članih. Pogosto, ko je želel poimenovati Kristusa Jezusa, gorečega z nebeško ljubeznijo, ga je imenoval »Dete iz Betlehema«, in to ime je izgovoril »Betlehem«, tako da so se mu usta napolnila z glasom in še bolj z nežno naklonjenostjo, ki je proizvajala zvok, kot je blejanje ovac. . In vsakič, ko je rekel "Betlehemsko dete« ali »Jezus«, šel z jezikom čez ustnice, skoraj kot da bi okusil in ohranil vso sladkost teh besed”.

Leta 1530 je papež Klemen VII pooblastil frančiškanski red za recitiranje urada Jezusovega svetega imena.

Mentre la Compagnia di Gesù (i gesuiti) contribuisce a sostenerne il culto, prendendo il trigramma (IHS) come emblema della Compagnia.

Od leta 1721 je liturgični spomin razširil na vso Cerkev papež Inocenc XIII.; v sedemdesetih letih 19. stoletja je bila zatrta in jo je sveti Janez Pavel II. 3. januarja znova vnesel v Rimski martirologij.

vir © Vatikanske novice – Dikasterij za komuniciranje