Čas branja: 4 minute
Sveti Luka Evangelist, zdravnik, zavetnik umetnikov
Povzetek
"Nežni zdravnik"
Sveti Pavel govori o svetem Luki, avtorju tretjega evangelija in Apostolskih del Pismo Kološanom definendolo “Luca, il caro medico” (Col 4, 14).
Secondo lo storico Eusebio, era nato ad Antiochia di Siria ed era un Gentile: Paolo infatti, sempre nella Lettera ai Colossesi, parla dei suoi compagni e nomina prima “quelli venuti dalla circoncisione”, cioè gli Ebrei, senza includervi Luca (Col 4, 10-11).
Poleg tega Luka v svojem evangeliju pokaže posebno občutljivost glede evangelizacije poganov. On je tisti, ki pripoveduje prispodobo o Dobri Samarijan, prav on navaja Jezusovo hvaležnost za vero vdove iz Sarepte, Sirijca Naamana in gobavega Samarijana, edinega, ki se vrne, da bi izrazil hvaležnost za ozdravljenje.
Poleg Paola
Non sappiamo nulla delle circostanze della conversione di Luca, ma dagli Atti degli Apostoli possiamo dedurre quando Luca si unì a Paolo.
Fino al sedicesimo capitolo, infatti, gli Atti vengono raccontati in terza persona, ma ad un tratto, subito dopo la visione di Paolo di un Macedone che lo supplica di raggiungerli e di aiutarli (Atti 16, 9), si passa alla prima persona plurale: “subito cercammo di partire per la Macedonia, ritenendo che Dio ci aveva chiamati ad annunziarvi la parola del Signore” (Atti 16, 10).
Tako je Luka leta 51 spremljal Pavla na Samotrako, v Neapolis in Filipe. Nato pride do novega prehoda v tretjo osebo, zaradi česar pomislimo, da Luka ni bil aretiran s Pavlom in da je res ostal v Filipih po prijateljevem odhodu. Sedem let kasneje se je Pavel vrnil v to regijo in Luka, ki v 20. poglavju nadaljuje s pripovedovanjem v prvi osebi množine, je šel z njim v Milet, Tir, Cezarejo in Jeruzalem.
Ko je bil Pavel leta 61 zaprt v Rimu, mu je Luka ostal blizu, kar je razvidno iz Pavlovih pisem Filemonu in Timoteju: potem ko so ga vsi zapustili, je Pavel v zadnji fazi svojega zapora pisal Timoteju: »Samo Luka je z menoj. « (2 Timoteju 4, 11).
Evangelist usmiljenja
È possibile percepire la caratteristica più originale del Vangelo di Luca grazie ai sei miracoli e alle diciotto parabole che non troviamo negli altri Vangeli.
V njem je posebna pozornost do ubogih in do žrtev krivic, do skesanih grešnikov, ki jih sprejema Božje odpuščanje in usmiljenje: on govori o Lazarju in bogatem Epulonu, on govori o Sinu izgubljenega in usmiljenega Očeta, ki ga z odprtimi rokami sprejme nazaj, on opisuje odpuščeno grešnico, ki s solzami umiva Jezusove noge in jih suši s svojimi lasmi, on citira Marijine besede v Magnifikatu, ko oznanja, da je Bog »močne vrgel s prestolov in povišal ponižne, lačne napolnil z dobrotami in bogate poslal prazne« (Lk 1,52-53).
Poleg Marije
Il rapporto particolare con Maria è l’altra caratteristica principale del Vangelo di Luca.
Po njegovi zaslugi in, lahko si predstavljamo, po zaslugi neposredne zgodbe, ki mu jo je povedala Marija, poznamo besede Oznanjenja, obiska pri Elizabeti in Magnificat, grazie a lui conosciamo i particolari della Presentazione al Tempio e il fine ritratto dell’angoscia di Maria e Giuseppe che non riescono a trovare il dodicenne Gesù.
È probabilmente a questa sensibilità narrativa e descrittiva che si deve la tradizione, anche iconografica, che Luca fosse un pittore.
Novice o njegovi smrti so negotove: nekateri viri govorijo o njegovem mučeništvu, drugi pravijo, da je dočakal visoko starost; najstarejše izročilo pravi, da je umrl v Beotiji pri 84 letih, potem ko se je naselil v Grčiji, da bi napisal svoj evangelij.
vir © Vatikanske novice – Dikasterij za komuniciranje