Čas branja: 10 minut

Preberite zgodbo San Giuseppeja Moscatija »Svetega doktorja« iz Neaplja

Rojstvo v nebesih

Za kristjane je smrt tam rojstvo v nebesih in zaradi tega se prazniki svetnikov obhajajo na dan njihovega odhoda s sveta.

Prav tako naj bi potekal praznik San Giuseppe Moscati 12. april vsako leto, vendar je iz pastoralnih razlogov (da bi se izognili prazniku v postnem času) Kongregacija za bogoslužje uspela obhajati na 16. november.

Pravzaprav so na današnji dan leta 1930 svetnikove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Gesù Nuovo in na ta isti dan leta 1975 razglasili za blaženega.

Ker rimski martirologij ter liturgični in neliturgični koledarji nasploh uvrščajo spomin na 12. april, se ta hagiografski sestavek nahaja tako na 12. april kot tudi na 16. november.

Rojstvo

Giuseppe Moscati se je rodil 25. julija 1880 v Beneventu kot sedmi med devetimi otroki sodnika Francesca Moscatija in Rose De Luca, markiz Roseta. Krščen je bil 31. julija 1880.

Leta 1881 se je družina Moscati preselila v Ancono in nato v Neapelj, kjer je Giuseppe na praznik Brezmadežnega spočetja leta 1888 opravil prvo obhajilo.

Od leta 1889 do 1894 je Giuseppe končal gimnazijo in nato gimnazijo na "Vittorio Emanuele", kjer je leta 1897, pri komaj 17 letih, pridobil maturo z odličnimi ocenami. Nekaj ​​mesecev pozneje je začel univerzitetni študij na Medicinski fakulteti neapeljske univerze.

Občutljivost

Giuseppe Moscati je že od malih nog kazal akutno občutljivost za telesno trpljenje drugih; a njegov pogled se ne ustavi na njih: prodre do zadnjih globin človeškega srca. Želi ozdraviti ali omiliti telesne rane, a je hkrati globoko prepričan, da sta duša in telo eno in si goreče želi pripraviti svoje trpeče brate na odrešilno delo Božjega zdravnika.

stopnja

4. avgusta 1903 je Giuseppe Moscati pridobil diplomo iz medicine s polnimi ocenami in pravico do tiska, s čimer je vreden okronanja "Nadaljujnjegovega univerzitetnega študija.

Od leta 1904 je Moscati, potem ko je uspešno opravil dva natečaja, služboval kot pomočnik v bolnišnici za neozdravljive bolezni v Neaplju in med drugim organiziral hospitalizacijo obolelih za steklino ter z zelo pogumnim osebnim posredovanjem rešil bolnike. Bolnišnica Torre del Greco, med izbruhom Vezuva leta 1906.

Bolnišnica

V naslednjih letih je Giuseppe Moscati na natečaju za izpite pridobil ustreznost za laboratorijsko službo v bolnišnici za infekcijske bolezni.Dominik Cotugno.

Leta 1911 je sodeloval na javnem natečaju za šest rednih asistentskih mest v Ospedali Riuniti in na njem senzacionalno zmagal. Sledijo si imenovanja v rednega asistenta, v bolnišnicah in potem po natečaju za rednega zdravnika imenovanje v direktorja sobe, torej na primarija. Med prvo svetovno vojno je bil direktor vojaških oddelkov v Združenih bolnišnicah.

Za to "Nadaljuj” bolnišnico obdajajo različne stopnje univerzitetnega in znanstvenega: od univerzitetnih let do leta 1908 je bil Moscati prostovoljni asistent v fiziološkem laboratoriju; od 1908 dalje je bil redni asistent na Fiziološko kemijskem inštitutu. Po natečaju je bil imenovan za prostovoljnega inštruktorja III. medicinske klinike in do leta 1911 vodil kemijski oddelek. Hkrati je šel skozi različne stopnje poučevanja.

Poučevanje

Leta 1911 je pridobil po kvalifikacijah prostega predavatelja fiziološke kemije; ima nalogo vodenja znanstvenih in eksperimentalnih raziskav na Biološkem kemijskem inštitutu. Od leta 1911 je brez prekinitve poučeval "Laboratorijske preiskave, ki se izvajajo na kliniki"in"Kemija, uporabljena v medicini”, z vajami in praktičnimi prikazi. Zasebno je v nekaj šolskih letih poučeval številne diplomante in študente semeiologijo (preučevanje vseh vrst znakov, bodisi jezikovnih, vidnih, gestikulacijskih itd.) ter bolnišnično, klinično in anatomsko-patološko kazuistiko. Več študijskih let je bil nadomestni učitelj pri uradnih predmetih Fiziološka kemija in Fiziologija.

Nel 1922, consegue la Libera Docenza in Clinica Medica generale, con dispensa dalla lezione o dalla prova pratica ad unanimità di voti della commissione.Celebre e ricercatissimo nell’ambiente partenopeo quando è ancora giovanissimo, il professore Moscati conquista ben presto una fama di portata nazionale ed internazionale per le sue ricerche originali, i risultati delle quali vengono da lui pubblicati in varie riviste scientifiche italiane ed estere.

Uspehi

Non sono tuttavia unicamente e neppure principalmente le doti geniali ed i successi clamorosi del Moscati che suscitano la meraviglia di chi lo avvicina. Più di ogni altra cosa è la sua stessa personalità che lascia un’impressione profonda in coloro che lo incontrano, la sua vita limpida e coerente, tutta impregnata di fede e di carità verso Dio e verso gli uomini. Il Moscati è uno scienziato di prim’ordine; ma per lui non esistono contrasti tra la fede e la scienza: come ricercatore è al servizio della verità e la verità non è mai in contraddizione con se stessa né, tanto meno, con ciò che la Verità eterna ci ha rivelato.

Il Moscati vede nei suoi pazienti il Cristo sofferente, lo ama e lo serve in essi. È questo slancio di amore generoso che lo spinge a prodigarsi senza sosta per chi soffre, a non attendere che i malati vadano a lui, ma a cercarli nei quartieri più poveri ed abbandonati della città, a curarli gratuitamente, anzi, a soccorrerli con i suoi propri guadagni. 

In vsi, še posebej pa tisti, ki živijo v revščini, z občudovanjem zaznavajo božansko moč, ki oživlja njihovega dobrotnika. Tako Moscati postane Jezusov apostol: ne da bi pridigal, s svojo dobrodelnostjo in načinom, kako živi svoj poklic zdravnika, oznanja Božjega pastirja in vodi k sebi zatirane ljudi, željne resnice in dobrote. Njegova zunanja aktivnost nenehno raste, vendar se podaljšujejo tudi molitvene ure in postopno ponotranjajo njegova srečanja z Jezusom v zakramentu.

Poročni prstan

Njegovo pojmovanje odnosa med vero in znanostjo je dobro povzeto v dveh njegovih mislih:

«Ne znanost, ampak dobrodelnost je v nekaterih obdobjih spremenila svet; in le zelo malo ljudi se je v zgodovino zapisalo zaradi znanosti; vsi pa bodo lahko ostali neminljivi, simbol večnosti življenja, v katerem je smrt le oder, metamorfoza za višji vzpon, če se bodo posvetili dobremu.»

«Znanost nam obljublja blagostanje in kvečjemu užitek; vera in vera nam dajeta balzam tolažbe in prave sreče ...»

12. aprila 1927 je prof. Moscati se je po udeležbi pri maši, tako kot vsak dan, in po opravljanju svojih dolžnosti v bolnišnici in zasebni praksi počutil slabo in umrl v svojem naslanjaču, prekinjen s polno aktivnostjo, pri komaj 46 letih; novico o njegovi smrti objavijo in širijo od ust do ust z besedami: »Doktor Santo je umrl”.

Giuseppeja Moscatija je med svetim letom, 16. novembra 1975, povzdignil k oltarju blaženi Pavel VI. (Giovanni Battista Montini, 1963-1978); je za svetnika razglasil sv.Janez Pavel II (Karol Józef Wojtyła, 1978-2005), 25. oktobra 1987.

Vir gospeloftheday.org

San Giuseppe Moscati
Giuseppe Moscati

Giuseppe Moscati, ki kot Santo uživa veliko predanost v Neaplju, je bil dejansko rojen v Beneventu leta 1880 in je bil celo iz Avellina. Sin in vnuk sodnikov, njegovo poklicno življenje se je zdelo zaznamovano, a nihče ni upošteval njegove velike vere, ki ga je kmalu pripeljala na drugo pot ...

"Moje mesto je poleg bolnih!"

Leta 1892, ko je bil Giuseppe najstnik, se je njegov brat hudo poškodoval, ko je padel s konja in zaradi nesreče je začel trpeti za epilepsijo. Verjetno je bilo to prezgodnje zavedanje kratkosti človeškega življenja, ki ga je prizadelo trpljenje, ali morda nenehno videnje bolnikov z okna očetove hiše, ki gleda na Ospedale degli Incurabili, tisto, zaradi česar je Giuseppe raje študiral medicinsko fakulteto kot tisto prava. Takratna medicina in znanost nasploh sta bili plodna tla za materializem, ki pa ga Jožef ohranja na distanci in svojo vero hrani z vsakodnevno evharistijo.

Zdravnik vseh

Giuseppe si laurea brillantemente ed è un medico promettente: a nemmeno 30 anni diventa famoso per le sue diagnosi immediate e precise, che hanno del miracoloso considerando gli scarsi mezzi dell’epoca. A chi glielo fa notare lui risponde che è merito della preghiera, perché è Dio l’artefice della vita, mentre i medici non possono che essere indegni collaboratori.

È con questa consapevolezza che va al lavoro ogni giorno, sia all’Ospedale degli Incurabili dove sarà nominato primario nel 1925, sia nel suo studio privato dove sono accolti tutti e dove non fa pagare i poveri, ma, anzi, li paga lui per essere andati a curarsi, sia nelle frequenti visite a domicilio in cui porta oltre all’assistenza medica anche il conforto spirituale. Si narra che una volta, dopo aver guarito un operaio da ascesso polmonare che tutti avevano scambiato per tisi, questi voleva pagarlo con tutti i suoi risparmi, ma Giuseppe gli chiese come onorario che andasse a confessarsi: “Perché è Dio che ti ha salvato”.

Znanost in vera

Oltre a dedicarsi alla cura dei malati, Giuseppe è anche un ottimo ricercatore che sperimenta le nuove tecniche e i nuovi farmaci, come l’insulina che dal 1922 inizia a essere utilizzata nella cura del diabete. É talmente abile nelle autopsie che nel 1925 gli viene affidata la direzione dell’Istituto di anatomia patologica. Non è inusuale vederlo farsi il segno della croce prima di operare su un cadavere, per il rispetto che si deve a un corpo che è stato un uomo amato da Dio.

Per lui scienza e fede non sono due mondi lontani, separati e inconciliabili, ma due elementi che convivono nella sua quotidianità, fatta di una grande devozione per la Vergine Maria, di sobrietà e povertà personale alla sequela di San Francesco, e della scelta del celibato per avere più tempo per i suoi sempre più numerosi pazienti.

Izbruh Vezuva in kolera

V življenju Giuseppeja Moscatija sta dve pomembni epizodi, ki nam pomagata bolje razumeti veličino te figure: 8. aprila 1906 je Vezuv začel izbruhniti. Giuseppe takoj razume situacijo in se odpravi v Torre del Greco, kjer ima bolnišnica za neozdravljive majhne podružnice, da bi rešil bolne. Ko je zadnji pacient na varnem, se struktura pravzaprav zruši. Leta 1911 pa se je v Neaplju razširila epidemija kolere in tudi tokrat Giuseppe ni bil le blizu bolnim brez strahu pred okužbo, temveč tudi na prvi bojni črti s svojimi raziskovalnimi dejavnostmi, ki so veliko prispevale k zajezitvi bolezni.

Zdravnik in apostol do konca

V studio Giuseppeja Moscatija so hodili vsi, tudi znani ljudje, kot sta tenorist Enrico Caruso in blaženi Bartolo Longo. Vsem je namenil enako pozornost in skrbnost, saj je v vsakem obrazu videl obraz trpečega Jezusa. V čakalnici je tabla za urejanje pristojbin: "Kdor lahko kaj da noter, kdor rabi, lahko vzame." Tam, na svojem mestu, v svojem naslanjaču – tistem, ki je pozneje postal relikvija, ki jo je treba častiti – je 12. aprila 1927, ko ga je v 47. letu starosti umrl srčni infarkt. Za svetnika ga bo leta 1987 ob koncu škofovske sinode o poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi razglasil Janez Pavel II.

Preberite tudi zgodbo o svetem Jožefu Moscatiju z vatikanske spletne strani: Klikni tukaj

vir © Vatikanske novice – Dicasterium pro Communicatione


Pomagajte nam pomagati!

San Giuseppe Moscati 2
Z vašo majhno donacijo prinašamo nasmeh mladim bolnikom z rakom

PrejšnjaNaslednja objava

Najnovejši članki

Gesù e discepoli
14 Aprile 2024
La Parola del 14 aprile 2024
Eugenio e Francesca con la bicicletta nel 2015
13 Aprile 2024
Preghierina del 13 aprile 2024
Eugenio e Remigio mano nella mano, salita al Gianicolo
13 Aprile 2024
Dammi la mano ragazzo mio
mani sul cuore
13 Aprile 2024
Messo da parte per la sua gloria
Gesù cammina sulle acque
13 Aprile 2024
La Parola del 13 aprile 2024

Prihajajoči dogodki

×