Luč na vodi

Čas branja: 1 minuta

Za vas, ki ste luč na vodi

Jaz gledam tebe, ti gledaš mene.

Neham dihati, da lahko poslušam glas tvojega dihanja, utrip tvojih kril.

Ne, ne slišim. Ne slišim. Morda je moje srce še vedno gluho, gotovo moje srce še vedno nima ušes, da bi ga poslušalo.

Ampak ti si, ti si tam onstran tega zidu, znotraj te fotografije, polniš škatlo mojih spominov, naših spominov, ki je sidro mojega življenja.

Toda zakaj me, Gospod, vsakič, ko vstopim v motne vode melanholije, obsedenosti, zagrenjenosti, obžalovanja, rešiš?

Pusti me, da se potopim, pusti mi, da se utopim v neizmernem morju osamljenosti, zapuščenosti, nemoči.

Toda na mojo pot ste postavili svetilke, bliskavice, ki kažejo na cesto, navkreber, proti vam, proti Eugeniu, proti vrt.

“Toda Bog vedno ve, kako osmisliti naše življenje.”

Ja, prav imaš. Pogrezanje je neuporabno, to ni prava smer.

Vrh je prihod, na vrhu je dober zrak, svetloba.

Daj mi roko, še enkrat me pelji ven in tvoja bom, še enkrat.

In združena bova, za vedno, ti in jaz.

Eugenio Ruberto * 29. avgust 2006 + 17. oktober 2020

Pomagajte nam pomagati!

Z vašo majhno donacijo prinašamo nasmeh mladim bolnikom z rakom

---