Danielova knjiga 7,2-14.

Jaz, Daniel, sem pogledal v svojem nočnem videnju in glej, štirje nebeški vetrovi silovito bijejo po Sredozemskem morju.
in štiri velike zveri, druga od druge, so prišle iz morja.
Prvi je bil podoben levu in je imel orlova krila. Medtem ko sem gledal, so ji odvzeli krila in jo dvignili od tal ter postavili na dve nogi kot moški in dobila je moško srce.
Nato glej drugo zver, podobno medvedu, ki je bila dvignjena na eni strani in je imela tri rebra v gobcu, med zobmi, in je bilo rečeno: "Pridi, požri veliko mesa."
Ko sem gledal, glej, še en, podoben leopardu, ki je imel na hrbtu štiri ptičja peruti; ta zver je imela štiri glave in dana ji je bila oblast nad njo.
Še vedno sem gledal v nočnih prikazih in glej četrto zver, strašno, strašno, izjemne moči, z železnimi zobmi; požrla je, zdrobila in preostanek položila pod noge in poteptala: razlikovala se je od vseh drugih prejšnjih zveri in je imela deset rogov.
Opazoval sem te rogove, ko se je med njimi pojavil še en manjši rog, pred katerim so bili odtrgani trije prvi rogovi: videl sem, da ima ta rog oči, podobne človeškim, in usta, ki so ošabno govorila.
Še naprej sem gledal, ko so bili postavljeni prestoli in starec je sedel. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje na njegovi glavi so bili beli kakor volna; njegov prestol je bil kakor ognjeni plameni, njegova kolesa pa kakor goreč ogenj.
Pred njim se je spustila ognjena reka, tisoč tisoč mu je služilo in deset tisoč nešteto mu je pomagalo. Sodišče je zasedalo in knjige so se odprle.
Še naprej sem gledal zaradi ponosnih besed, ki jih je izrekel tisti rog, in videl sem, da je bila zver ubita in njeno telo uničeno ter vrženo sežgati na ogenj.
Drugim zveri je bila odvzeta njihova moč in jim je bilo dovoljeno podaljšati življenje na določeno časovno obdobje.
Ko zopet pogledam v nočnih prikaznih, glej, eden se prikaže na oblakih neba, eden kakor sin človekov; prišel do starca in se mu predstavil,
ki mu je dal moč, slavo in kraljestvo; vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili; njegova moč je večna moč, ki nikoli ne zbledi, in njegovo kraljestvo je takšno, da ne bo nikoli uničeno.

Danielova knjiga 3,75.76.77.78.79.80.81.

Blagoslavljajte, gore in hribe, Gospoda, hvalite ga in poveličujte vekomaj.
Blagoslavljajte Gospoda, vsa bitja, ki vzklijete na zemlji, hvalite ga in povzdigujte vekomaj.
Blagoslavljajte, izviri, Gospoda, hvalite ga in povzdigujte vekomaj.
Slavite Gospoda, morja in reke, hvalite ga in poveličujte na veke.
Blagoslovite, morske pošasti in vse, kar se giblje v vodi, Gospoda, hvalite ga in povzdigujte na veke.
Blagoslavljajte Gospoda, vse ptice neba, hvalite ga in poveličujte vekomaj.
Slavite Gospoda, vse živali, divje in domače, hvalite ga in poveličujte na veke.

Iz evangelija Jezusa Kristusa po Luku 21,29-33.

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko: «Poglejte smokvo in vse rastline; ko že vzklijejo, ob pogledu nanje sam razumeš, da je poletje blizu.
Tako tudi, ko vidite, da se to dogaja, vedite, da je Božje kraljestvo blizu.
Resnično vam povem: Ta generacija ne bo prešla, dokler se vse to ne zgodi.
Nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle».

Sveti Klavdij La Colombière (1641-1682)

jezuit
Dnevnik

Bog sam ne bo minil

Samo Bog je nesmrten (glej 1 Tim 6,16). Vsi drugi umrejo, kralji, sorodniki, prijatelji; tisti, ki nas spoštujejo ali ki smo jih ločili od nas, bodisi s smrtjo bodisi z odsotnostjo; ločimo se od njih; spomin na naše dobrote, spoštovanje, prijateljstvo, hvaležnost umirajo v njih. Umirajo ljudje, ki jih imamo radi, ali pa vsaj lepota, nedolžnost, mladost, preudarnost, glas, pogled itd. Čutni užitki imajo tako rekoč le trenutek življenja. Samo Bog je nesmrten v vseh pogledih. Ker je zelo preprost, ne more umreti zaradi ločitve delov, ki ga sestavljajo; ker je popolnoma neodvisen, ne more propasti zaradi odstranitve zunanje pomoči, ki ga ohranja. Poleg tega ne more odstopiti ali se spremeniti; ne samo, da bo vedno bil, ampak bo vedno dober, vedno zvest, vedno razumen, vedno lep, svoboden, ljubek, močan, moder in popoln v vseh pogledih. Užitek, ki ga uživamo ob posedovanju, je užitek, ki nikoli ne mine, je nespremenljiv, ni odvisen od časa ali kraja; nikoli ne povzroča gnusa, nasprotno, bolj ko v njem uživamo, postaja vse bolj fascinanten.