Zasoplost

Meditacija na strmih hribih in zasoplost

Hill

Začetek vožnje v hribe je preprost.

Še vedno si ujet v prebliske sočutja, vsi te objemajo, še vedno te omamlja bolečina, gosta in mračna, in ne moreš pogledati čez tisto dimno zaveso, ki za hip ovije tvoje življenje.

Prepričan si, da ti bo uspelo, snuješ veliko načrtov za jutri, misliš in misliš na preteklost z eno nogo v prihodnosti, a hrib se prej ali slej umakne težavam gore.

Že čutiš, kako ti krajša sapo: vsak dan se dotakneš mrzlega marmorja in čutiš, da boš ostal navezan nanj in boš tako prepričan, da se bo tvoje življenje osvobodilo tistega težkega in nepremostljivega bremena žalovanja, izgube tvoje sin. Pokopali se boste z njim in tako bo konec vseh vaših težav.

Ko bi le bilo tako preprosto.

gora

In medtem ko je vzpon vsak dan bolj strm, gora se pokaže v vsej svoji mogočnosti in zatirajočem sijaju.

V trenutku budnosti iz vsakodnevne otrplosti ugotoviš, da obstajajo preživeli, tu je tvoja najmlajša hčerka, ki je zdaj že starejša, edinstvena je, tudi sama je. Trenutno je enostavno izgubiti ravnotežje. Statična narava strukture se je spremenila, ravnovesja so se spremenila, premikati se moramo z okoliškim vesoljem.

In to vam daje moč, tisto malo moči, ki vam omogoča, da premikate okončine še en dan, upam, da še naslednji dan.

Sapa postane kratka, mišice ne zdržijo napora, možgani ne delujejo.

Postelja postane vaš drugi dom, sedežna garnitura vas ovije v svoje vrtinčaste kolobarje, družbena omrežja vas zaslepijo s svojimi pestrimi in nekoristnimi novicami, vas anestezirajo, podarijo vam tiste majhne trenutke, v katerih postanete del drugih družin, drugih težav, druge realnosti, morda zadimljene, zagotovo neobstoječe.

Možgani se motijo, srčni utripi izgubijo zvočnost: prostor okoli vas se vrti s hitrostjo pokvarjenega pralnega stroja.

Kje sem, kdo sem?

Kliče vas mož, kliče vas žena, kliče vas hči, kliče vas tašča, kliče vas mama te kliče: vsi te hočejo, a nihče ne teži tja roka. Nihče ti ne da niti trenutka svojega časa.

Tvoj glas, tvoja roka

“Evo, jaz sem” … kdo si, kje si?

“Živjo oče, živjo mama. tvoj sem sin. Tukaj sem, vedno sem tukaj, vedno sem bil in vedno bom, ob tebi. Ne vidiš me, ker ne gledaš; ne slišiš me, ker je preveč hrupa tišine. Zapri oči in videl me boš. Odpri svoje srce in slišal me boš. Osvetli svojo dušo in dotaknila se bova znova in znova.“

Vidim te, slišim te, objamem te, skrbi nas roka.

To je življenje.