Pozdravljeni prijatelji in dragi prijatelji od vaše Francesce Ruberto
Danes sem vam prebral tole pravljico iz knjige "Pravljice na telefonu" avtorja Gianni Rodari
Giovanni Francesco Rodari, znan kot Gianni (izgovorjeno /roˈdari/; Omegna, 23. oktober 1920 - Rim, 14. april 1980), je bil edenItalijanski pisatelj, pedagog, novinar in pesnik, specializiran zaotroško literaturo in prevedena v številne jezike. Edini italijanski pisatelj, ki je dobil prestižno
Nekoč se je v Cesenaticu ob morju zgodil vrtiljak. Vsega skupaj je imel šest lesenih konjičkov in šest obledelih rdečih džipov za otroke sodobnejših okusov.
Možiček, ki jo je sunil z rokami, je bil majhen, suh, temen in imel je obraz nekoga, ki jé vsak drugi dan. Skratka, prav gotovo ni bil velik vrtiljak, a otrokom se je zagotovo zdel čokoladen, saj so vedno občudovani stali okoli njega in zganjali jeze, da bi se spravili nanj.
"Kaj bo imel ta vrtiljak, srček?" so rekle matere. In otrokom so predlagali: "Gremo pogledat delfine v kanalu, gremo in sedimo v tisti kavarni z gugajočimi se zofami". Ni kaj: otroci so si zaželeli vrtiljak.
Nekega večera se je starejši gospod, potem ko je svojega nečaka posadil v džip, povzpel tudi na vrtiljak in zajahal lesenega konjička. Tam mu je bilo neprijetno, ker je imel dolge noge in se je stopala dotikala tal, se je smejal.
A komaj je možiček začel vrteti vrtiljak, kakšen čudež: v trenutku se je stari gospod znašel na višini nebotičnika Cesenatico, njegov konjiček pa je galopiral v zraku in nos usmeril naravnost v oblake. . Pogledal je dol in zagledal vso Romagno, nato vso Italijo, nato pa vso zemljo, ki se je umikala pod konjevimi kopiti in kmalu je bila tudi to majhen modri vrtiljak, ki se je vrtel in vrtel ter drug za drugim kazal celine in oceane, narisano kot na zemljevidu.
»Kam naj gremo?« vpraša stari gospod. V tistem trenutku je pred njim šel njegov mali nečak za volanom starega obledelega rdečega džipa, spremenjenega v vesoljsko plovilo. In za njim, v vrsti, vsi ostali otroci, mirni in varni v svoji orbiti kot toliko umetnih satelitov.
Kdo ve, kje je bil zdaj možiček na vrtiljaku; a še vedno si lahko slišal, kako plošča igra slab cha-cha-cha: vsaka vožnja z vrtiljakom je trajala celo ploščo. "Potem je bil trik," je rekel stari gospod. "Ta možiček mora biti čarovnik."
In pomislil je tudi: "Če bomo v času enega diska obkrožili svet, bomo premagali Gagarinov rekord". Zdaj vesoljska karavana leti nad Tihi ocean z vsemi njegovimi otočki, Avstralijo s svojimi kengurujevimi skoki, Južni tečaj, kjer je na milijone pingvinov stalo z nosovi v zraku.
A ni bilo časa, da bi jih šteli: namesto njih so ameriški Indijanci že dajali dimne signale, tukaj pa so bile stolpnice New Yorka, tukaj pa je bil le en nebotičnik, in to Cesenatico.
Zapis je bil končan. Stari gospod se je začudeno ozrl: spet je bil na starem, mirnem vrtiljaku ob Jadranu, temni, suhljati možiček ga je nežno, brez sunkov zaviral.
Stari gospod se je opotekel navzdol. »Poslušaj, ti,« je rekel možičku. A ni ga imel časa poslušati, drugi otroci so zasedli konje in džipe, vrtiljak se je spet začel na novo turnejo po svetu. »Povej mi,« je malce jezno ponovil stari gospod.
Možiček ga niti pogledal ni. Ko je potiskal vrtiljak, si lahko videl vesele obraze otrok, ki so hodili krog in krog in iskali svoje starše, stali v krogu, vsi s spodbudnim nasmehom na ustnicah.
Čarovnik ta dvobitni mali človek? Čarobni vrtiljak, smešen razmajan avto ob zvokih slabega cha-cha-cha.
»Daj no,« je sklenil starec, »bolje je, da o tem nikomur ne poveš. Mogoče bi se mi za hrbtom smejali in rekli: Kaj ne veš, da je pri tvojih letih nevarno voziti se na vrtiljaku, zakaj se ti vrti?
