Luigi je svoje otroštvo preživel med službo, malo šolo, mati pa ga je vzgajala v praksah pobožnosti. Pri desetih letih začne pomagati oče nel lavoro di selciatore di strade: tre anni che gli resteranno impressi e lo aiuteranno a comprendere la fatica del lavoro.
Nel 1886, per interessamento del suo parroco, andrà a Torino dove vivrà per tre anni presso l’Oratorio Valdocco di don Bosco, tanto che il Santo, cogliendo in lui le qualità, lo inserì tra i suoi prediletti: “Noi saremo sempre amici”.
V tem obdobju se je poleg tega seznanil z dobrodelnimi deli svetega Giuseppeja Cottolenga, saj so bila blizu oratoriju.
Izbira seminarja
Quando sembrava pronto per iniziare gli studi nel noviziato salesiano, decide di rientrare a casa, chiedendo di essere ammesso nel Seminario diocesano.
Bil je oktober 1889. Ko se je bližalo poletje, je prosil, da bi smel ostati v semenišču, da bi se lahko bolj posvetil študiju: rektor mu je zato organiziral poletne obveznosti in ga dodelil v službo v stolnici. Med to izkušnjo se bodo v njem začele oblikovati sanje Bog gli stava facendo nascere nel suo cuore: la cura cristiana dei ragazzi.
On piše: "Obstaja najvišja potreba in najvišje zdravilo, da se zacelijo rane te uboge domovine, tako lepe in tako nesrečne! Prevzemite srce in naklonjenost ljudstva in razsvetljujte mladino: in širite po vsem veliko idejo katoliške odrešitve s papežem in za papeža. Duše! duše!».
Operò insieme alla “San Vincenzo” a favore dei poveri e mosso dalla necessità di educare i più poveri. Il Vescovo Igino Bandi, comprese che il disegno che coltivava era di ispirazione divina e concesse a Luigi il giardino dell’Episcopio per accogliere i primi ragazzi, nel luglio 1892.
Naslednje leto, 15. oktobra 1893, je Luigi Orione, 21-letni duhovnik, v okrožju San Bernardino odprl fakulteto, namenjeno revnim fantom.
Louis, duhovnik
Il 13 aprile 1895, Luigi fu ordinato sacerdote e nella medesima celebrazione il Vescovo impose l’abito clericale a sei allievi del suo collegio.
Drugi mladeniči in duhovniki so se začeli združevati okoli Don Luigija, ki je nato ustvaril prvo jedro tega, kar je postaloMalo delo božje previdnosti.
Vzgojna služba za najmlajše, pridiganje po župnijah in trgih, obiski ubogih in bolnih, širjenje dobrega tiska so bile samo nekatere dejavnosti, ki so jih spremljale skupaj s prvimi tovariši.
Malo delo božje previdnosti
21. marca 1903 je škof Bandi priznal moško kongregacijo, tjOtroci božje previdnosti, in potrdil svojo karizmo: «delati skupaj, da bi pripeljali najmlajše, revne in ljudi Cerkev in papežu z deli dobrodelnosti», professato con un IV voto di speciale «fedeltà al Papa».
Don Orione, potolažen z osebnimi nasveti Leona XIII., je v prvih konstitucijah nove kongregacije iz leta 1904 določil namen dela za «doseči združitev ločenih Cerkva».
Ob potresu v Messini leta 1908 – ki je povzročil 90.000 smrtnih žrtev – je s skupino svojih prijateljev hitel, da bi dal roka v olajšanje in jih je, da ljudje ne bi ostali na ulicah, poslal na svoje domove. Na željo Pija X. je ostal v Messini tri leta kot generalni vikar.
Leta 1913 je poslal svoje duhovnike v Brazilijo, kjer so odprli hišo. Svoja junaška prizadevanja za pomoč žrtvam potresa je obnovil po kataklizmi 13. januarja 1915, ki je opustošila Marsico s skoraj 30.000 žrtvami.
Male misijonarske sestre usmiljenja
Dvajset let po ustanovitvi člOtroci božje previdnosti, kot »enotna rastlina z mnogimi vejami«, je 29. junija 1915 ustanovil kongregacijo sv.Male misijonarske sestre usmiljenja, nato pa začrtal vrsto predlogov za kontemplativne in laične brate in sestre.
Vedno v srcu z zgledom don Bosca in Cottolenga je dal pobudo za "male Cottolengo": Genova, Milano, Buenos Aires, San Paulo v Braziliji, Santiago v Čilu ... namenjeni sprejemanju mlajših bratov,«nove prižnice" govoriti o Kristus in od Cerkev, «svetilniki vere in civilizacije».
Svetišča
Z ročnim delom svojih duhovnikov je postavil svetišči Madonna della Guardia v Tortoni (1931) in Madonna di Caravaggio v Fumu (1938).
Don Orione je umrl 12. marca 1940 in vzdihnil: «Jezus! Jezus! grem».
Pokopan je v kripti svetišča Madonna della Guardia. Njegovo truplo, ki so ga ob prvi ekshumaciji leta 1965 našli nedotaknjeno, so položili v čast v istem svetišču.
