Končno ponedeljek, 9. december, prejšnji teden

Prebuditi se

Ore 5.30: il mio corpo e la mia mente si rifiutano di dormire.

Vstanem. Eugene še vedno se valja po odeji, ne spi prav mirno.

Iniziamo questa nuova settimana, l’ultima del ciclo di radioterapija.

Ponedeljek, 9. december, prejšnji teden
kavni lonec pripravljen

Ed inizia la fase della molitev.

Accompagno Frances a šola alle 8.15.

Eugenio ha vomitato.

Odhod

Alle 8.35 partiamo. Alle 11.00 siamo a Rim, che ci accoglie con il solito traffico in via della Borov gozd Sacchetti.

posteljica

Adesso sono le 11.45 e siamo in attesa del lettino, occupato per il momento da altri “villeggianti”.

Francescina slika v Gemelliju
Francescina slika v Gemelliju

Alle 12 Eugenio è sul lettino. Fabrizio è un professionista scrupoloso e gentilissimo. 30 minuti circa e abbiamo finito, ha finito la sua “porjavelost“.

Eugenio poje sendvič v sobi Gemelli
Eugenio poje sendvič v sobi Gemelli

Ob 13.30 smo priBolnišnica za otroke Jezusa. Eugenio ha fatto già le analisi del krvi. Ora siamo in attesa.

Alle 14.30 decidiamo di andare a kosilo alla mensa dell’ospedale: Eugenio mangia poco, pochissimo, sempre mal di pancia. Fusilli prosciutto e piselli, risotto allo zafferano, petto di pollo, fettina di maiale.

Alle 15 siamo a colloquio con la dottoressa Milena Paiano, che verifica piastrine a 77 (le precedenti analisi erano a 97), creatinina bassa (segno che Eugenio beve pochissimo).

Danes se, kot še nikoli prej, odločimo obiskati ljubljeno osebo Papež Francesco a domov sua: malgrado Eugenio sia distrutto, la sua Poročni prstan e il nostro ljubezen nas potisni k Jezus, da gremo do njegove hiše, kjer ga lahko pozdravimo, se mu zahvalimo in ga pohvalimo za vse, kar dela za nas.

Sveti Peter

500 metri a piedi, che per Eugenio sono stati 25 chilometri, a fatica, ma con tanto amore nel srce, raggiungiamo la nostra affezionata Trg sv. Petra. Vreme odlično, toplo, greje pri srcu

Gremo domov Rim

Ob 17-ih smo se spet odpravili proti domu v Rim.

Pridemo preko ulice Joan Mirò 15 okoli 18. ure.

Eugenio, stanchissimo, felice.

Si guarda allo specchio, triste.

Kakršen oče, takšen sin

Da zmanjšam težo, rečem: "zdaj sva si tako podobna!

Žal se nasmejiva.

Ancora vomito. Distrutto, il guerriero depone l’armatura e va a letto. Anche noi.

Lahko noč

Ultimo aggiornamento: 21 Settembre 2023 – 16.48 by Remigius Robert

PrejšnjaNaslednja objava
Avatar Remigia Ruberta

Živijo, sem Remigio Ruberto, oče Eugenia. Ljubezen, ki me povezuje z Eugeniom, je brezčasna in brezprostorna.

Pustite komentar