Preberite čudovito "Legendo o valovih in morju"
Povzetek
Berimo skupaj
Nekega dne je val vprašal morje: “ljubiš me?“
Ed il morje le rispose: “Moje dobro je tako močno, da te vsakič, ko se odmakneš proti zemlji, potegnem nazaj, da te vzamem nazaj v naročje.
Brez tebe bi bilo moje življenje brez pomena. Bil bi ravno morje, brez čustev. Ti si bistvo mojega obstoja“
Val je bil vesel. Med roka del mare. Facendo finta, ogni volta di volare via, per dare quel senso di precarietà alle cose, per renderle preziose.
Ed ogni volta il mare la riprendeva, con le sue braccia velik, per riportarla a sé. Raccontano che una notte la luna illuminava il svetu, e l’onda bianca lentamente, in un ballo infinito, scivolava med jemanjem in izpuščanjem, pri čemer morje iztegne svoje roke in jih nato umakne, včasih se pretvarja, da tega ne zmore, da bi tudi val lahko užival v tisti negotovosti, zaradi katere so stvari dragocene.
L’onda ed il mare sono ancora lì, nel gioco infinito delle emozioni. E fanno finta che sarà l’ultima volta che l’onda partirà verso la terra, per non tornare più, ma poi, alla konec, è più forte su tutto il bisogno di riprendersi.
V sanje di un bene senza fine.

Poslušajmo skupaj

Ultimo aggiornamento: 24 Giugno 2023 – 11.30 by Remigius Robert