Blažena Devica Marija Žalostna (spomini)

Povzetek

La devozione alla Mater Dolorosa, molto diffusa soprattutto nei Paesi del Mediterraneo, si sviluppa a partire dalla konec dell’XI secolo. Solo oče Leta 1814 ga je Pij VII. uvedel v rimski liturgični koledar in ga določil na 15. septembra, dan po prazniku povišanja sv Križ.
Pričevanje te pobožnosti je Stabat Mater, pripisana Jacoponu da Todi (1230-1306), v kateri je sestavil "Laudi«.V 15. stoletju najdemo prva liturgična slavja na Mary addolorata “ritta” ai piedi della Croce.
Da non dimenticare che nel 1233 sorse l’Ordine dei frati “Servi di Maria” che molto contribuì nella diffusione del culto dell’Addolorata, tanto che nel 1668 fu loro permesso di celebrare la Messa votiva dei sette Dolori di Maria.
Leta 1692 je papež Inocenc XII. odobril tretje praznovanje nedelja septembra, vendar je bila to le etapa od 18 avgusta 1714, la celebrazione venne trasferita il venerdì precedente la domenica delle Palme. Il 18 settembre 1814, Pio VII estese la festa liturgica a tutta la Cerkev, riportandola alla III domenica di settembre. Pio X (+1914) la fissò al 15 di settembre, il giorno dopo della festa dell’Esaltazione della santa Croce, non più con il titolo di “Sette dolori” ma “Beata devica Marija užaloščen."

Takrat so bili blizu Križa Jezus njo mati, la sorella di sua madre, Maria madre di Cleopa e Maria di Magdala. Gesù allora, vedendo la madre e accanto a lei il discepolo che egli amava, disse alla madre: “Donna, ecco tuo sin!”. Nato je rekel učencu: "Glej, tvoja mati!". In od tiste ure jo je učenec sprejel s seboj(Jn 19,25-27).

Zanašanje

Jezus, ko vidi svojo Mater, jo zaupa ljubljenemu učencu. Skoraj nekakšna končna Jezusova razporeditev: Marijo naredi za Mater učenca, učenca pa za Materinega sina: »Sprejel jo je med svojimi stvarmi«, torej v svojem intimnem bitju, v tem, kar mu je najbolj drago. Jezus Matere ne pusti same, izroči jo v varstvo ljubljenemu učencu. Od tistih, ki so mu sledili do konca.

ženska

To je isto ime, uporabljeno v Kani, skoraj kot da bi povezovalo oba prizora: v Kani njegova ura še ni prišla. Na križu, ja. Križ postane resničnost tega, kar se je razodelo v Kani. Toda v tem naslovu »Žena« se Jezus nanaša na Evo: »Imenovala se bo žena« (1 Mz 2,23): Marija nova Eva.

Učenec

Mati je zaupana učencu. Toda izročilo nam nakazuje, da je vsa Cerkev v tem učencu. Marija je zaupana Cerkvi, Cerkev pa Mariji, Jezusovi materi, prvi učenki njenega Sina.

Mati in učenec

Marija je za vse nas Mati našega Sina Jezusa Gospod. Je pa tudi učenka Mojster, tisti, ki nam najbolje pomaga pri rasti Šola od Sina. Ona, ki je bolj kot kdorkoli znala ostati zvesta Šoli, »stati« vse do Križa. Zvestoba, ki je postala notranje mučeništvo: »Tudi tvojo dušo bo prebodel meč«, ji je oznanil Simeon.

vir © Vatikanske novice – Dikasterij za komuniciranje

La devozione alla Vergine Žalostne Marije, che trae origine dai passi del Evangelij, ki govori o navzočnosti Device Marije na Kalvariji, je dobil posebno doslednost od konca 11. stoletja in je bil predhodnik pozneje uveljavljenega liturgičnega obhajanja.

"Liber de passione Christi et bolečina et planctu Matris eius” di ignoto (erroneamente attribuito a S. Bernardo), costituisce l’inizio di una letteratura, che porta alla composizione in varie lingue del “Jokaj Device”.

Dokaz te predanosti je zelo priljubljena "Stabat mater” v latinščini, ki ga pripisujejo Jacoponu da Todiju, ki je zložil tudi znameniti ”Laudi” v ljudskem jeziku; iz te pobožnosti izvira praznik "Sedem žalosti presvete Marije.” V petnajstem stoletju so bila prva liturgična slavja na “Marijino sočutje” ob vznožju križa, postavljena v času pasijona.

Sredi 13. stoletja, leta 1233, je v Firencah nastal red bratovMarijine služabnice”, ustanovil SS. Sedem ustanoviteljev in navdihnjena z Devico. Red, ki se je že v imenu kvalificiral za svojo pobožnost do Matere sv Bog, je skozi stoletja izstopala po intenzivnem čaščenju in širjenju kulta Žalostne Matere božje; Sveta kongregacija obredov je 9. junija 1668 dovolila redu obhajanje votivne maše Sedmih žalosti presvete Device, pri čemer je v odloku omenila, da so bratje služabniki nosili črni habit v spomin na Marijino vdovstvo in bolečine. je zdržala v trpljenju svojega Sina.

Kasneje je p. Inocenc XII. 9. avgusta 1692 dovolil obhajanje sedmerih žalosti Presvete Device na tretjo nedeljo v septembru.

Ma la celebrazione ebbe ancora delle tappe, man roka che il culto si diffondeva; il 18 agosto 1714 la Sacra Congregazione approvò una celebrazione dei Sette Dolori di Maria, il venerdì precedente la Domenica delle Palme e Pp Pio VII, il 18 settembre 1814, estese la festa liturgica della terza domenica di settembre a tutta la Chiesa, con inserimento nel calendario romano.

Končno sv. PijaSedem žalosti", vendar bolj primerno kot "Blažena Devica Marija Žalostno”.

Spomin na Devico žalosti (v latinščiniMater Dolorosa) chiama a rivivere il momento decisivo della storia della odrešitev e a venerare la Madre associata alla passione del figlio e vicina a lui innalzato sulla croce. La sua maternità assume sul calvario dimensioni universali presentandosi come la nuova Eva, perché, come la disobbedienza della prima donna portò alla smrt, zato njegova čudovita poslušnost vodi v življenje.

Sedem Marijinih žalosti ustreza toliko epizodam, ki so pripovedane v Evangelij:

1. Prerokba ostarelega Simeona, ko so Jezusa pripeljali v tempelj «…In tudi tvojo dušo bo prebodel meč» (Lk 2,35).

2. Sveto družina je prisiljen pobegniti v Egipt «JožefKo se je prebudil, je ponoči s seboj vzel otroka in njegovo mater ter pobegnil v Egipt» (Mt 2,14).

3. Il ritrovamento di Gesù dodicenne nel Tempio a Jeruzalem «…Tukaj, tvoja oče in jaz sem te v muki iskal» (Lk 2,48).

4. Žalostna Marija sreča Jezusa, ki nosi križ na poti na Kalvarijo.

5. The Madonna ob vznožju križa v polni volji božji sodeluje pri trpljenju njegovega križanega in umirajočega Sina.

6. Maria accoglie tra le sue braccia il Figlio umrl deposto dalla Croce.

7. Maria affida al sepolcro il corpo di Gesù, in attesa della risurrezione.

Glavni viri: vangelodelgiorno.org, santiebeati.it; wikipedia.org (»RIV.«).